Tekoče leto
Izvršni odbor Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) razglaša ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu, dobitnike stanovskih priznanj Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2009.
Komisija za priznanja ZDUS v sestavi dramski igralec in režiser Nikolaj Jožef Goršič (predsednik), dramska igralka Maja Boh (članica) in dramaturginja Staša Mihelčič (članica), je soglasno odločila da:
Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo »Bršljanov venec« - za umetniško ustvarjanje v slovenskem gledališču prejme pantomimik ANDRÉS VALDÉS.
Vir:osebni arhiv
Odkar ga je življenjska pot kot mladeniča po čudnih naključjih in stranpoteh pripeljala v Slovenijo, je minilo 46 let. Andrés Valdés y Fuentes, rojen v Havani na Kubi, sprva plesalec in igralec, nato mojster pantomime, ki se je v Parizu učil in izpopolnjeval pri legendah te zvrsti, Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju – nekaj časa je bil tudi Marceaujev asistent, je mimu in pantomimi posvetil življenje in je svoje ustvarjalne vrhunce dosegel v Sloveniji. V slovenski in jugoslovanski kulturni prostor je prinesel dotlej skoraj neznano umetniško zvrst.
Njegovo umetniško ustvarjanje je bilo vedno na najvišjem strokovnem nivoju. V več desetletjih je izoblikoval v gibalnih in pantomimskih veščinah tudi marsikaterega dramskega igralca in bil desetletje izredni predavatelj na AGRFT. Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je 'vzdržal' v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja. Kritičarka Neja Kos je zapisala: 'Kot malokdo je znal osvetliti pomen splošnih odrskih zakonitosti, prispeval je k razumevanju dramaturgije giba, vpetega v čas in prostor, predvsem pa je poudarjal motiviranost in funkcionalnost plesnega in odrskega giba: izrazni gib naj izhaja iz vitalnega centra telesa, iz občutij, čutenja in čustev – s prepotrebno nadgradnjo intelekta seveda, obenem pa z občutljivostjo za vse, kar je globoko človeškega.'
V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. S svojim znanjem in izkušnjami je s to zvrstjo začel dolgotrajen proces bogatenja in širjenja okvirov slovenskega kulturnega prostora, tudi kot svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah. Leta 1982 se mu je pridružila njegova učenka in kasneje asistentka in sodelavka Jana Kovač Valdés. Od takrat dalje je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki: Črno-belo, Malo za šalo malo zares, Dueti in kot rezultat njegove pedagoške uspešnosti predstavo Tišina, smejemo se!, v kateri je nastopilo sedem njegovih učencev. Sodeloval je tudi v filmih in na televiziji, gostoval po Jugoslaviji in tujini.
Režiser Jan Zakonjšek Valdésovo delo opisuje z besedami: ' Valdesove predstave so enostavne: telo v prostoru. Ni scene, ni rekvizitov, ni govora, samo preprost črn kostum, da še bolj izstopijo obraz in roke. S temi skopimi sredstvi pa umetnik prepričljivo poustvari ves svet. Njegovi solo nastopi so sestavljeni iz serije kratkih in jedrnatih mojstrovin, polnih humorja, ki ga posredujejo precej trpke življenjske resnice.'
Andrés Valdés je izjemna umetniška osebnost. Bil je prvi in dolga leta edini pantomimik pri nas. Več let je vodil tudi Studio za pantomimo. S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika. Kot pedagog pantomime je v talentiranih gibalcih in igralcih vzbujal ustvarjalni pristop, ki je vključeval improvizacijo, iskanje in izdelavo pantomimskega gledališkega materiala in kompozicije ter tako pri učencih vzbujal čut za svoboden osebni ritem in izraz. Njegova ustvarjalna umetniška in pedagoška biografija je bogata, intenzivna in raznovrstna. Vrsta priznanj, ki jih je v letih svojega umetniškega in pedagoškega delovanja dobil, so potrdilo in dokaz, da pantomima ni 'nekaj posebnega', temveč preprosto – gledališče.