ZDUS - Združenje dramskih umetnikov Slovenije — Novice

56. Teden slovenske drame

Mon, 13 Apr 2026 08:35:06 +0200

Sklepna slovesnost v režiji Gabrijela Lazića se je začela s pozdravnimi nagovori direktorja Prešernovega gledališča Kranj Roka Bozovičarja, župana Mestne občine Kranj Matjaža Rakovca in generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo RS Barbare Koželj Podlogar, nato je sledila podelitev nagrad: nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala je prejela uprizoritev 1973, nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko je prejela Jana Zupančič za vlogo Tine v uprizoritvi Zakaj sva se ločila, nagrado Tedna slovenske drame za najboljšega igralca je prejel Matej Puc za vlogo Tineta v uprizoritvi Zakaj sva se ločila, posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti je prejela uprizoritev Anhovo, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa je prejela uprizoritev 1973, nagrado za najboljšo mlado dramatičarko je prejela Iva Š. Slosar, nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo sta prejela Katarina Morano in Žiga Divjak s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss Stanovski nagradi je podelilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: priznanje Vladimirja Kralja za kritiško in teatrološko delo v zadnjih dveh letih je prejel dramaturg Goran Injac, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo je prejela slavistka, teatrologinja ter gledališka raziskovalka Bogomila Kravos. Prireditev, ki sta jo povezovala Barbara Vidovič in Blaž Setnikar, je glasbeno obogatila etno-šansonska zasedba Zajtrk. Iskrene čestitke vsem nagrajencem.

Novi direktor Gledališča Koper

Fri, 10 Apr 2026 08:44:39 +0200

Javni zavod Gledališče Koper bo naslednjih pet let vodil novi direktor. Na podlagi mnenja sveta zavoda je Župan Mestne občine Koper Aleš Bržan na to mesto imenoval našega člana, dramskega igralca Danijela Malalana. Na razpis za imenovanje direktorja Gledališča Koper, ki ga je Mestna občina Koper objavila v februarju, je prispelo 11 prijav, vse razpisne pogoje so izpolnjevali trije kandidati. Župan je sledil predhodnemu mnenju sveta zavoda in za direktorja imenoval Danijela Malalana. Malalan bo petletni mandat predvidoma nastopil 1. decembra, ko se izteče funkcija aktualni direktorici, režiserki Katji Pegan. Danijel Malalan je bil rojen 6. junija 1972 v Trstu. Je gledališki in filmski igralec, pevec, voditelj in režiser. Leta 2000 je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, leta 2018 pa na Fakulteti za management v Kopru. Živi in dela razpet med Trstom, Ljubljano in Primorsko, kot svobodni umetnik je bil redni sodelavec koprskega gledališča. Za svoje delo je prejel več nagrad, več let je vodil tudi Slovensko stalno gledališče v Trstu. Danijelu želimo veliko uspeha pri vodenju koprskega gledališča in mu za imenovanje čestitamo!

Iskanje in definiranje lepote

Tue, 07 Apr 2026 16:03:57 +0200

Ob deseti obletnici smrti gledališkega režiserja Tomaža Pandurja se bosta Drama SNG Maribor in Festival Borštnikovo srečanje v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor z raznolikim programom poklonila temu edinstvenemu gledališkemu ustvarjalcu. “Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.” Tomaž Pandur Razstava Iskanje in definiranje lepote v UGM Kabinetu skozi gledališko fotografijo in drugi arhivski material predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989–1996). Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti. Uprizoritve, ki jih je Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale. Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon so predstave, ki so nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče in ga postavile na svetovni gledališki zemljevid. Pandur je že kot mlad režiser pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, ki so neustavljivo privabljale občinstvo po vsem svetu. V svojih predstavah je raziskoval kvintesenco gledališkega materiala, razstavljal, odkrival pokrajine mitskega, arhetipskega, transcendentnega in v procesu ustvarjanja preučeval anatomijo in lepoto slehernega trenutka. Fotograf Angelo Božac, takrat stalni sodelavec mariborskega gledališča, je sledil Pandurjevemu gledališkemu trenutku kot najbolj občutljivemu osnovnemu delcu gledališča in v svojem laboratoriju ustvaril zdaj že ikonične podobe predstav, ki ohranjajo spomin na to presežno obdobje. “Fotografija ima v odnosu do gledališča številne vloge: od dokumentiranja do reprezentacije, z dolgim seznamom raznolikih naročniških zahtev. V slovenskem prostoru je v poznih osemdesetih letih prišlo do pomembnega preloma. Tudi gledališka fotografija se je zavestno oddaljila od koncepta zapisovanja realnosti in prestopila v polje interpretacije. ( … ) Gledališče Tomaža Pandurja skozi fotografijo Angela Božca Angelo Božac, ki je fotografiral vse predstave Tomaža Pandurja v mariborskem gledališču, je v dolgem sodelovanju razvil prepoznaven izrazni jezik. Ko govorimo o avtorskih fotografijah, moramo poudariti, da je fotograf sledil perfekcionistično premišljenemu dogajanju na odru – osredotočal se je na igro, izrazno mimiko igralca, specifike scene, kostume – vendar je realnost odrskega dogajanja na fotografijah premišljeno preoblikoval. Nekatere fotografije na primer ponujajo poglede, ki jih gledalec iz gledališke dvorane nikoli ni mogel videti. Druge je ustvaril s približevanjem kadra, drastično povečavo detajla, intenziviranjem kontrasta, repeticijo in zrnatostjo povečave, s čimer so se podobe oddaljile od realne situacije na odru. Oba pristopa sta bila plod režiserjevega zaupanja in fotografovega prizadevanja, da prodre onkraj gledalčeve neposredne percepcije vidnega. Prve so plod fotografovega prostega gibanja po vseh dimenzijah odra, druge so nastale v postprodukciji, v samotni intimi fotografske temnice. A tako ene kot druge se poskušajo odmakniti od vidnega, da bi postale še bolj resnične. Zanimivo razliko od večine gledališke fotografije v našem prostoru je dosegel z izbiro fotoaparata srednjega formata (Hasselblad), ki je odstopal od prevladujočega reportažnega koncepta v gledališki fotografiji. Zaradi tehnične kakovosti in velikosti negativa je ta omogočil bogat tonski razpon in ostrino podobe, še bolj pa je vplival na proces nastajanja – na stabilno in premišljeno fotografiranje ter načrtovano izbiro kadra, kompozicije in trenutka posnetka. Takšna procesualnost je narekovala gradnjo posamezne samostojne vizualne enote. Božčeve zgodnje fotografije upoštevajo razmerja zlatega reza, trikotne ali piramidalne kompozicije ter zbujajo asociacije na likovno izročilo renesanse in baroka. Čeprav motivno sledimo skrajnim ekstatičnim stanjem posameznika v soočenju s seboj ali pogosto nasprotnim in praznim okoljem, posredujejo preplet občutja večnosti in monumentalnosti. Slednje je ostalo prevladujoč koncept tudi kasneje, ko je ustvarjal v maloformatnem podolgovatem Leica formatu. Ali lahko fotografija podaljša življenje gledališke predstave? Če ga lahko, so fotografije Angela Božca zelo blizu temu, da obudijo estetsko, skoraj ritualno izkušnjo gledališča Tomaža Pandurja. So zgoščena bistva Pandurjevih uprizoritev, ki so hkrati postale njihove ikonične podobe. Kako zelo je režiser verjel v moč vizualnega predstavljanja, dokazuje dejstvo, da so bile izbrane Božčeve podobe izobešene pred gledališčem namesto velikih zastav. ( ... ) Fotografije Angela Božca niso le sled gledališča Tomaža Pandurja, temveč njegovo podaljšanje v drugem mediju – vizualni odmev, ki vztraja onkraj izginotja uprizoritve. In prav v tej točki se najtesneje približajo Tomažu Pandurju in režiserjevi ideji večnega, a tudi večplastnega branja časa.” Breda Kolar Sluga Razstava bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (8.–21. junij 2026) na ogled v SNG Maribor. Ob razstavi bo v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje 2026 potekala okrogla miza, niz dogodkov v poklon prezgodaj preminulemu režiserju pa bo dopolnila uprizoritev Immaculata, za katero sta besedilo po romanu Marijin testament Colma Tóibína pripravila Tomaž Pandur in dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur (r. 1963, Maribor, u. 2016, Skopje) je že kot dijak Prve gimnazije Maribor ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in s prvimi uprizoritvami takoj opozoril nase. Zaključil je študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je za režijo diplomske uprizoritve Marija Stuart prejel študentsko Prešernovo nagrado. Prvo profesionalno, danes kultno predstavo Šeherezada je leta 1989 zrežiral v Slovenskem mladinskem gledališču. Še istega leta je prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let in v tem času s svojimi uprizoritvami in z uprizoritvami drugih režiserjev prodrl na svetovne odre. Po odhodu iz Maribora se je odselil v New York, se preizkusil na področju filma, njegovo gledališko ustvarjanje pa se je nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem. Skupaj s sestro dramaturginjo Livijo Pandur je leta 2002 ustanovil gledališče Pandur.Theaters. Ni se omejeval le na dramske režije, ustvarjal je tudi v operi in baletu. Nastala so dela Hazarski besednjak, Sto minut, Inferno, Tesla Electric Company, Barok, Medeja, Somrak bogov, Kaligula, … V koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb, Evropsko prestolnico kulture in Pandur.Theaters je na oder postavil Tolstojevo Vojno in mir, v Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb pa je ustvaril še Medejo in Michelangela. V slovenski gledališki prostor se je vrnil leta 2014 in v ljubljanski Drami režiral dramski diptih Rihard III. + II., leto kasneje pa Fausta. Leta 2016 je sprejel vabilo Drame SNG Maribor, da režira predstavo Immaculata po romanu Colma Tóibína, ki jo je s sodelavci dokončala dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur je umrl 12. aprila 2016 med vajo za predstavo Kralj Lear v Narodnem gledališču v Skopju. Prof. dr. Angelo Božac (1959, Pula, Hrvaška) je med letoma 1989 in 1996 kot gledališki fotograf sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru. V bogati umetniški karieri se je od leta 1980 do danes predstavil na 37 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstavah po vsem svetu. Za svoje fotografsko delo je prejel več kot 140 nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so Helmut Newton Award, Hasselblad Open 1998 in štipendija Pro Helvetia Foundation Grant. Od leta 1988 živi v Pragi.

Ars teatralis - Drevo življenja

Fri, 03 Apr 2026 16:30:23 +0200

"Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," je nekoč o Miroslavu Košuti dejal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu. Avtor številnih pesniških zbirk in tudi dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Miroslav Košuta, bi 11. marca letos dopolnil 90 let, vendar se je poslovil že prej, 2. februarja. Njegovi življenjski poti in delu so se poklonili z Literarnim večerom cikla Ars teatralis z naslovom Drevo življenja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Vabljeni k poslušanju literarnega večera na Programu Ars Scenarij in izbor besedil: Tatjana Rojc Režija: Alen Jelen Radijska ekipa Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Gledališka ekipa Tehnični vodja: Peter Furlan Tonski mojster: Diego Sedmak Lučna mojstrica: Cristina Pristavec Video projekcija: Erika Pernarcich Nastopajoči: Primož Forte Tina Gunzek Marinka Počkaj Tomaž Susič Glasbenika: Martina Feri Aleksander Ipavec - Ipo Program Ars v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radijskim odrom in Slovenskim programom Radia Trst A.

Martina Maurič Lazar

Fri, 03 Apr 2026 16:27:15 +0200

Umetniško vodenje Lutkovnega gledališča Ljubljana je s. 1. aprilom prevzela Martina Maurič Lazar, igralka in režiserka, članica ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana od leta 2000. Po končani Prvi gimnaziji Maribor je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala angleški jezik in primerjalno književnost. Študij je nadaljevala na praški DAMU – Akademiji za gledališče, na katedri Alternativnega in lutkovnega gledališča, smer igra. Diplomirala je leta 1997, magistrirala pa leta 1999. Njeni mentorji so bili Jan Schmid, Ivan Vyskočil, Ada Fryntová, Markéta Schartová, Milan Forman, Jan Dvořák, Nina Maliková, Jan Hančil in Hana Smrčková. V Pragi je igrala v Studiu Ypsilon, Gledališču Archa, Studiu Roxy – NoD, Alfredu ve dvoře in Studiu Damuza. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je igrala, animirala in režirala v številnih predstavah (Štiri črne mravljice, Jutri je bila zabava, Zajčkova hišica, Pravljice za mravljice). Za svoje delo je bila večkrat nagrajena (za igro in animacijo v predstavah Matiček se ženi, Sneguljčica, Peskar, Štirje muzikanti, Love dolls, Ti loviš, z Zlato paličico za vlogo Irene v Perzeju, z nagrado za avtorski izraz v Nariši mi Backa …). Posveča se tudi avtorskemu gledališču, predstava Moč v LGL sledi njenim Nariši mi backa, Poštarski pravljici in Leili. Redno sodeluje s programi RTV Slovenija, največ pri delu z risankami Otroškega in mladinskega programa. Od leta 2013 je docentka za lutkarstvo, občasno poučuje na Akademiji za umetnost in kulturo v Osijeku in na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani.

Bogomila Kravos

Thu, 26 Mar 2026 07:08:02 +0100

Bogomila Kravos je slavistka, doktorica znanosti s področja literarnih ved, teatrologinja in gledališka raziskovalka. Nekaj časa je poučevala v slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, nato se je posvetila raziskovanju slovenskega gledališkega življenja in dela v matičnem okolju. Bila je dejavna v Slovenskem amaterskem gledališču v Trstu (1971–1977), soustanovila je Novi tržaški teater (1989–1990), vodila Slovenski klub v Trstu (1994–2004), od leta 1991 je predsednica tržaškega mestnega društva Slavko Škamperle, je tudi podpredsednica Društva slovensko gledališče in aktivna članica upravnih organov slovenskega centra PEN. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je postala gledališka kritičarka za Primorski dnevnik, pozneje je kritike objavljala tudi v Sodobnosti. Že naslov njene disertacije Slovenska dramatika in tržaški tekst nakazuje, da jo zanimata predvsem gledališče in dramatika v rodnem Trstu. Po Dušanu Moravcu je tako rekoč edina, ki se je sistematično lotila preučevanja gledališke zgodovine Slovenskega stalnega gledališča. V knjigi Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni 1848-2018 je denimo natančno popisala pot gledališkega in tudi družbenopolitičnega dogajanja od čitalniških začetkov do sodobnih časov. Gledališče v Trstu je poleg umetniških ciljev zmerom imelo tudi hkratno nalogo uveljavljanja slovenske identitete v odnosu do večinskega naroda. V tem smislu je izjemnega pomena njena v italijanščini napisana knjiga Un teatro per la città, v kateri je tudi italijanskemu bralstvu omogočila natančen vpogled v zgodovino Slovencev v Trstu s poudarkom na gledališki dejavnosti, s požigom Narodnega doma, povojno revitalizacijo gledališkega življenja in sedanjostjo. Nabor njenih knjig in člankov, v katerih poglobljeno raziskuje bodisi ustroj in razvoj gledališke dejavnosti v Trstu bodisi se specifično posveča tržaškemu ansamblu (Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–65, 2017) ali posamezni igralki_cu (Zlatina leta v tržaškem gledališču, 2003), je impozanten in neusahljiv, prav pred kratkim je v Sodobnosti objavila razpravo ob 80-letnici obnove delovanja tržaškega Slovenskega gledališča z naslovom SNG za Trst in Primorje. Njen opus sodi med temeljne historiografske študije slovenskega gledališča zunaj matičnega prostora in ima spričo svoje pozitivistične temeljitosti in dokumentarne zanesljivosti referenčno vrednost za gledališko dejavnost celotnega slovenskega prostora. Za svoje delo je leta 2011 na natečaju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za raziskavo o slovenski dramatiki v Trstu prejela drugo nagrado; leta 2020 je bila nominirana za nagrado mira prav za knjigo Slovensko gledališče v Trstu 1848 – 2018; dve leti pozneje pa je prejela visoko priznanje Slovenske kulturno gospodarske zveze SKGZ za uspešno dolgoletno raziskovalno delo. Bogomila Kravos je izjemna kronistka in raziskovalka tržaškega življa in tamkajšnjega gledališkega življenja. Njeno delo je nenadomestljivo in pravzaprav eno redkih, ki načrtno raziskuje, beleži, zapisuje, interpretira, presoja in tako ohranja zgodovinski spomin na naše edino zamejsko gledališče. S svojim sistematičnim dokumentiranjem in zgodovinjenjem institucionalnega in ljubiteljskega razvoja slovenskega gledališča v Trstu od njegovih začetkov preko politično kritičnih obdobij do današnjih dni je Bogomila Kravos lucidno povezala gledališko zgodovino in družbenopolitični kontekst Trsta v različnih obdobjih, se dotaknila manjšinskega vprašanja, pa tudi ideoloških in različnih drugih pritiskov, vse to pa utemeljila in podkrepila z obsežnim arhivskim gradivom od gledaliških listov, dokumentov, kritik ter različnih biografskih in drugih zapisov. Njen opus ostaja ključen za razumevanje slovenskega gledališča v zamejstvu in pomeni relevantno oporno točko za seznanjanje in nadaljnje raziskovanje tržaškega gledališkega življenja ter pomena in vloge manjšinskega gledališča – kot ne tako redkega evropskega pojava – za podobo nekega naroda. Bogomilo Kravos je v svet gledališča uvedel njen markantni oče, o katerem je tudi napisala knjigo Zgodba mojega očeta. “Oče nam je zavestno predajal ljubezen do teatra. Mi, njegovi otroci, smo v gledališču dobivali osnovno védenje in znanje o naši tržaškosti. Šola, v rokah prebežnikov, nas je uvajala v neprepoznavni svet, gledališče pa v odločno držo.” Njene besede najlepše ponazarjajo vso partikularnost in kompleksnost bivanja v okolju, ki se zaveda pomena zgodovine, kulture in umetnosti ter zahteva jasna stališča v odnosu do sveta in družbenih pojavov. Draga Milica iskrene čestitke!

EURODRAM za izvirna dramska dela 2025/2026

Mon, 23 Mar 2026 13:12:52 +0100

Slovenski odbor EURODRAM je 23. septembra 2025 objavil natečaj za izvirna dramska dela. Do 21. decembra 2025 so prejeli 13 del. Odbor v sestavi Tina Mahkota (koordinatorka), Alja Predan, Darko Jan Spasov, Julija Potrč Šavli in dr. Gašper Troha, je izbral naslednja tri dela, ki jih je predložil mreži EURODRAM z več kot 300 člani in 30 različnimi jezikovnimi odbori v Evropi. Per Medeja (Morfologija sočutja) Maše Pelko Vile v Sloveniji Varje Hrvatin Nič ni nemogoče Tjaše Mislej Rezultati natečaja so od 21. 3. 2026 ob 12.00 objavljeni na spletni strani in na zavihku Eurodram Slovenija . Izbrana dela bodo predvidoma predstavljena na javnih branjih v Sloveniji, priporočena pa bodo tudi za odrsko uprizarjanje in prevode v jezike mreže EURODRAM.

Nagrade ZDUS 2026

Mon, 23 Mar 2026 08:43:00 +0100

Strokovna komisija v sestavi Jera Ivanc (predsednica), Mateja Pucko in Blaž Setnikar (člana) je odločila, da so prejemniki strokovnih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2026: Vlado Novak, Barbara Stupica, Mojca Funkl, Žan Koprivnik in Maja Borin. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Marija Vera” za življenjsko delo prejme Vlado Novak za vrhunske igralske dosežke na področju gledališča, filma in televizije. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Polde Bibič” za življenjsko delo prejme Barbara Stupica za vrhunske dosežke na področju scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Duša Počkaj” za dveletno obdobje prejme Mojca Funkl za vlogi Erne v uprizoritvi Kazimir in Karolina Ödöna von Horvátha ter Katarine v uprizoritvi Ex Mariusa von Mayenburga. Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Duša Počkaj” za dveletno obdobje prejme Žan Koprivnik za vlogi Wolfganga Amadeusa Mozarta v uprizoritvi Amadeus Petra Shafferja ter Valentina v uprizoritvi In ljubezen tudi Draga Jančarja. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Marko Slodnjak” za dveletno obdobje prejme Maja Borin za dramaturgijo uprizoritev Toxic in Toxic vol. 2, za dramaturgijo in priredbo besedila uprizoritev Kot noč in dan in “Lav iz in di er” ter štirih literarno-gledaliških dogodkov.

Slovenska poslanica

Sat, 21 Mar 2026 11:06:53 +0100

Gledališče mi je na stežaj odprlo vrata že v zgodnjem otroštvu. V garderobi moje mame so se rojevale številne izmišljene zgodbe o nesrečnih kraljičnah, začaranih žabah, hudobnih škratih, pametnih ježkih, radovednih lastovkah – skratka, moja otroška domišljija bi poletela v nebo, če ta mamina garderoba ne bi imela stropa! Ena želja pa nikakor ni hotela iz garderobe – ni hotela odleteti nikamor: želja, da bi tudi sama enkrat imela garderobo, in tako sem enkrat tudi sama imela garderobo. V njej se sicer niso sprehajale princese in spletične, niti niso letale lastovke, pač pa so potihem vstopale najrazličnejše usode deklet, žena, mater ... Gledališče mi je še enkrat na stežaj odprlo vrata v svojo brezčasnost. Znašla sem se na dolgem potovanju skozi zgodovino človeškega hrepenenja, sovraštva, ljubezni, nestrpnosti, pohlepa, solz in smeha, spletkarstva in laži. Z vsako novo vlogo sem se vedno znova učila razumeti in začutiti vse te labirinte človeške duše. Na tem desetletja dolgem popotovanju iz luči v temo in iz teme v luč sem na odru stala skupaj z izjemnimi igralci: z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Poldetom Bibčem, Štefko Drolc, Lojzetom Rozmanom, Rudijem Kosmačem, in se od njih naučila, da v tem poslu ni ne bližnjic ne sprenevedanja ne cenenosti – hvaležna sem jim za to. Spoznala sem tudi moč besede in brezčasnost gledališča. Davno napisane besede grških klasikov zvenijo tako sodobno. V monodrami Nemško življenje govorim besede Goebbelsove tajnice izpred 80 in več let, ki zvenijo prav srhljivo današnje. Ničesar se nismo naučili, ker preteklost ni naučila sedanjosti, da bi razumela prihodnost. In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati! Jaz, ki ta oder zapuščam, in tisti mladenič, ki nanj šele stopa, sva enaka, sva na istih okopih. Gledališče se ne bojuje ne s puškami ne z bajoneti ne z medcelinskimi raketami in droni – bojuje se z besedo, ki se je ne da ne sestreliti ne razstreliti! Jaz nisem govorec ali pisatelj ali politik – sem samo igralka, ki zapušča ta oder, kateremu sem dala vse in še več, pa tudi dobila vse in še več od njega. In za slovo naj zaželim: vztrajaj v svojem poslanstvu gledališče, ljubezen moja. Marijana Brecelj, dramska igralka

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2026

Sat, 21 Mar 2026 11:01:38 +0100

Sem igralec, znan predvsem kot filmski igralec. Toda moja igralska pot se je začela v gledališču. Med letoma 1977 in 2003 sem bil član newyorške gledališke skupine The Wooster Group. Na odru gledališča The Performing Garage v New Yorku smo ustvarjali izvirna dela in s predstavami gostovali po vsem svetu. Sodeloval sem tudi z Richardom Foremanom, Robertom Wilsonom in Romeom Castelluccijem. Danes sem umetniški direktor Beneškega gledališkega bienala. Ta priložnost in odgovornost, dogodki v svetu ter želja po vrnitvi h gledališkemu delu so močno utrdili moje prepričanje v izjemno moč in pomen gledališča. V času mojih skromnih začetkov z The Wooster Group so bile nekatere predstave zelo slabo obiskane. Predstavo bi lahko odpovedali, če bi bilo nastopajočih več kot gledalcev v dvorani, a se to ni nikoli zgodilo. Številni med nami niso imeli gledališke izobrazbe; ljudje z različnimi izkušnjami smo se združili pri ustvarjanju gledališča, zato “the show must go on” pravzaprav ni bila naša mantra. Naša odgovornost je bila, da vzdržujemo srečevanja z občinstvom. Pogosto smo čez dan vadili, zvečer pa predstavljali dela v nastajanju. Včasih smo to počeli več let, medtem pa smo se preživljali z gostovanji starejših produkcij. Večletno delo na eni predstavi je bilo zame pogosto naporno in vaje so bile včasih zahtevne, vendar so bile predstavitve del v nastajanju vedno vznemirljive – tudi kadar je bilo maloštevilno občinstvo skoraj obsojajoč odraz ravni zanimanja za naše početje. Ta izkušnja me je ozavestila, da so gledalci, ne glede na njihovo število, priče, ki gledališču dajejo pomen in življenje. Tako kot pravi napis v igralnici: “DA LAHKO ZMAGAŠ, MORAŠ BITI TU.” Skupna ustvarjalna izkušnja v realnem času, čeprav je strukturirana in oblikovana, je vedno drugačna – in prav v tem je nedvomno moč gledališča. V družbenem in političnem smislu gledališče še nikoli ni bilo tako pomembno in ključno za naše razumevanje sebe in sveta okoli nas. Očitna, a zamolčana resnica, so nove tehnologije in socialna omrežja, ki obljubljajo povezanost, a se zdi, da so ljudi med seboj razdvojile in osamile. Tudi sam vsakodnevno uporabljam računalnik. Na družabnih omrežjih nisem aktiven, sem pa na spletu poiskal informacije o svoji igralski karieri in se posvetoval z umetno inteligenco. A človek je lahko resnično slep: tvegamo, da bo človeški stik nadomestil odnos z napravami. Nekatere tehnologije so lahko koristne, a velika težava je, da ne vemo, kdo je na drugi strani, kar poglablja krizo resnice in občutka za resničnost. Internet lahko odpira vprašanja, a le redko je to razmislek, ki ga poraja gledališče – čudenje, ki temelji na pozornosti, vključenosti in spontani skupnosti tistih, ki so prisotni v krogu dejanja in odziva. Kot igralec in gledališki ustvarjalec ostajam zvest moči gledališča. V svetu, ki postaja vse bolj razdeljen, nadzorovan in nasilen, je za gledališke ustvarjalce velik izziv, da gledališče ne postane zgolj zabava, ki odvrača pozornost, ali suhoparen institucionalni varuh tradicij. Okrepiti moramo njegovo moč – medčloveško, skupnostno in kulturno povezanost. Predvsem pa si moramo zastaviti vprašanje, kam gremo … Pomembna gledališka umetnost je v svojem bistvu izziv za naš način razmišljanja; spodbuja nas, da si predstavljamo, k čemu stremimo. Ljudje smo družbena bitja, naša vključenost v družbo je biološko pogojena. Vsa naša čutila so vrata v novo srečanje. S temi srečanji jasneje prepoznavamo, kdo smo. S pripovedovanjem zgodb, estetiko, jezikom, gibom in scenografijo – gledališče kot vseobsegajoča umetnost nam omogoča, da se zazremo v preteklost, da vidimo sedanjost in da si predstavljamo, kakšen bi lahko bil naš svet.

Članarina 2026

Sat, 21 Mar 2026 08:24:00 +0100

V skladu s statutom društva, vas obveščamo, da je čas za poravnavo članarine za leto 2026. Letna članarina znaša za redno zaposlene 50€, za samostojne ustvarjalce in za upokojene člane (do dopolnjenega 75. leta starosti) 30,00€. Članice in člani nad 75. let ne plačajo več članarine! Če želite prejeti nalepko po pošti, članarini prištejte 1,50€. S člansko izkaznico je mogoč dobiti na blagajnah gledališč brezplačno vstopnico za ogled predstav, popust za določene dramske (predvsem slovenskih producentov) predstave v Cankarjevem domu in 20% popusta za knjige iz Knjižnice MGL. Z zbrano članarino, ki je edini društveni dohodek, urejamo spletno stran www.zdus.si, kjer objavljamo novice in informacije o delovanju ZDUS-a. Odzivamo se na spremembe zakonov na področju kulture in zaposlovanja v javnih zavodih, sofinanciramo Sklad Staneta Severja, vsako leto izvedemo Prešernov recital in sodelujemo v mednarodni sindikalni zvezi gledaliških ustvarjalcev - FIA. Podpiramo delovanje slovenskega centra ITI in skupaj z Mednarodnim gledališkim inštitutom obeležujemo svetovni dan gledališča, podeljujemo nagrade ZDUS idr. Skrbimo tudi za grob naših dramskih igralcev (Borštnik, Verovšek, Levar, Nablocka, Sever, Skrbinšek, Drolc) na ljubljanskih Žalah. Samostojni ustvarjalci in upokojeni člani imajo možnost plačila članarine v več obrokih oz. lahko zaprosijo izvršilni odbor za enoletni odpis članarine (zaradi majhnega letnega zaslužka, manjšega obsega dela, porodniška, bolezen ipd.). Članarino lahko poravnate z univerzalnim plačilnim nalogom (UPN) na banki, na pošti, pri pooblaščenih trgovcih (Mercator center, Tuš idr.) ali še najlažje preko vaše e-banke. Zaposleni članice in člani v gledališčih plačujejo članarino z mesečnim dohodkom (pri plači) in NE plačajo članarine po tem pozivu. Zamudniki, ki niste poravnali članarine za lansko leto, lahko lanskoletno članarino poravnate z letošnjo. Hvala! Ob plačilu prejmete nalepko. Sporočite tajniku Alenu Jelenu ali vam jo pošlje oz. se dogovorite za prevzem. UPN ali za plačilo preko e-banke je potrebno izpisati nalog z naslednjimi podatki: Prejemnik: Ime in naslov: Društvo ZDUS, Mestni trg 17, Ljubljana IBAN: SI56 6100 0600 0006 642 Koda namena: OTHR Namen: Članarina 2026 Referenca: SI00 2026 BIC: HDELSI22 Članarino lahko poravnate s skenirajem QR kode na vseh bankah, v trafikah in trgovinah kjer sprejemajo v plačilo UPN nakaznice. Zaposleni člani 50€ Samostojni in upokojeni 30€

Med dramskim in gledališkim besedilom

Sat, 21 Mar 2026 07:59:50 +0100

Okrogla miza bo posvečena poglobljenemu premisleku razmerij, premen in premikov med pojmoma dramsko besedilo in gledališko besedilo, pri čemer bomo sistematično preizpraševali njune ontološke, estetske, epistemološke in funkcionalne razlike. Izhodišče razprave bo razumevanje dramskega besedila kot literarne zvrsti, ki vzpostavlja lastno avtonomijo z jezikom, kompozicijo, notranjo dramaturgijo in razmerjem med govorjenim, neizgovorjenim in zapisanim, neodvisno od konkretnih uprizoritvenih realizacij. V tem kontekstu bomo razmišljali o dramskem besedilu kot o nosilcu literarne vrednosti, ki deluje tudi zunaj gledališkega dogodka, na bralnem, refleksivnem in zgodovinskem področju. V nadaljevanju bomo pozornost usmerili v sodobne gledališke pisave, ki pogosto nastajajo kot procesni, hibridni ali kolektivni zapisi ter se izmikajo klasičnim pojmom avtorstva, dramske strukture in fikcijske koherence. Gledališko besedilo bomo obravnavali kot odprto partituro, dispozitiv ali arhiv uprizarjanja, ki je neločljivo vezan na specifičen čas, prostor in telo izvajalcev. Razprava bo skušala razjasniti, ali je razlika med dramskim in gledališkim besedilom danes še operativna analitična kategorija ali pa gre za zgodovinsko pogojeno delitev, ki jo sodobne gledališke prakse vse bolj razrahljajo, premeščajo in konceptualno razgrajujejo. Okrogla miza v organizaciji ZDUS, enota Dramske pisateljice in pisatelji bo 2. aprila ob 16h. Vodja pogovora: Simona Semenič Sodelujejo: dr. Zala Dobovšek, doc. Žiga Divjak, Urša Majcen in prof. dr. Krištof Jacek Kozak

Mirjam Drnovšček

Tue, 17 Mar 2026 16:49:45 +0100

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je za direktorico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica za novih pet let, imenovala dosedanjo direktorico Mirjam Drnovšček, univerzitetno diplomirano profesorico zgodovine in sociologije, ki dobro pozna gledališko dejavnost v nacionalnem in mednarodnem prostoru, in se je z dosedanjim delom izkazala pri vodenju enega naših najpomembnejših gledališč. Pred prihodom v SNG Nova Gorica je od 2011 do 2021 vodila Prešernovo gledališče Kranj. Prešernovo gledališče Kranj je v času njenih dveh mandatov utrdilo položaj enega vodilnih slovenskih gledališč, kar potrjujejo številne nagrade za predstave in ustvarjalce ter uspešna gostovanja na mednarodnih festivalih. V času vodenja SNG Nova Gorica so v gledališču izvedli obsežen investicijski cikel, ki je zajel najnujnejše posodobitve infrastrukture in opreme. Prav gotovo je najpomembnejša investicija, financirana s strani Ministrstva za kulturo, izgradnja Amfiteatra SNG Nova Gorica, ki predstavlja ne samo pomembno pridobitev Goriško, temveč za celoten slovenski gledališki prostor. Bili so tudi osrednji partner Evropske prestolnice kulture 2025, Nova Gorica (EPK GO! 2025). V okviru EPK GO! 2025 so poleg manjših projektov izvedli najobsežnejši projekt programa – Dodekalogijo Tomija Janežiča, ki se uvršča med najambicioznejše gledališke projekte v mednarodnem prostoru. Mirjam Drnovšček je za umetniško vodjo imenovala našo članico Nedo R. Birc. Spoštovana gospa Drnovšček želimo vam uspešno vodenje gledališča!

Gledališki zajtrk odpovedan

Tue, 17 Mar 2026 14:08:51 +0100

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) je za 18. marca 2026, sklicalo t. i. gledališki zajtrk – srečanje s kandidati za ministra oz. ministrico za kulturo. Namen srečanja je bil odprt in konkreten pogovor o položaju kulture v predvolilni kampanji ter o ključnih sistemskih vprašanjih, ki jih naslavlja strokovno in stanovsko združenje. Na pogovor je bilo povabljenih dvanajst kandidatov oziroma predstavnikov strank, ki so napovedale svojega kandidata za vodenje resorja. Do izteka roka za prijavo so udeležbo potrdili le trije. Ker tako nizek odziv ne omogoča konstruktivnega in reprezentativnega dialoga, smo se v ZDUS odločili, da dogodek odpovemo. V ZDUS ob tem poudarjamo, da ne gre za enkraten ali osamljen primer, temveč za simptom dolgotrajnega odnosa politike do kulture. Kultura je v letošnji predvolilni kampanji vidno odsotna, programi strank pa ostajajo brez konkretnih zavez. S tem se utrjuje občutek, da so umetniki in kulturni delavci – kljub svojemu ključnemu prispevku k družbeni koheziji, kritični misli in prepoznavnosti Slovenije v svetu – prepuščeni sami sebi. Združenje bo svoje aktivnosti nadaljevalo in si še naprej prizadevalo za vzpostavitev stalnega, formalnega mehanizma dialoga med vlado, resornim ministrstvom in reprezentativnimi organizacijami na področju kulture. Ob tem ostajamo odprti za pogovor z vsemi, ki jim je prihodnost slovenske kulture resnično pri srcu. Vljudno vabljeni, da nas pri tem podprete.

Vabilo na večer Milene Zupančič

Fri, 13 Mar 2026 10:31:48 +0100

“ Milena je zvezda, ki diši po zemlji in nebu. V gibljivih podobah je lahko femme fatale v Benetkah, kjer lovi nebo, in fatalno usodna v Blatnem Dolu, kjer sesa kri. Je lahko angelsko dekle s trepetajočo dušo v Cvetju v jeseni ali izobčena ter poteptana Žašlerca, ki plačuje zato, ker želi le en majhen kanček sreče. Vsak njen lik podpira strast. Je lahko vse: partizanka, tovarišica, mati, sestra, ljubica, karieristka, zapeljivka, upornica, študentka, kmetica in idealistka – vedno in v vsaki vlogi potrjuje, da je bila odločitev za poklic igralke nezmotljiva in edina prava. Igralstvo je njena življenjska vokacija. Še danes niza vloge s trdno prezenco, vero, radovednostjo in celostno osebnostjo. Ni le ikona igralskega sveta, temveč Ženska, ki bo vedno intimno, emocionalno in razumsko stremela k pravičnemu in poštenemu razumevanju človeštva.” – Majda Širca, monografija Milena Zupančič.

#ČASJEZA:

Thu, 12 Mar 2026 16:55:40 +0100

V društvu Asociacija so zbrali nabor vprašanj strokovnih in interesnih združenj s področja kulture in umetnosti. Vprašanja je prispeval tudi ZDUS. Nekatere stranke so odgovorile na vsa vprašanja v celoti, druge pa so se odzvale zgolj s splošnim odgovorom. Skupna vprašanja stroke so se nanašala na mesto kulture v domači družbeni in politični zavesti, oceno stanja in prioritete bodoče kulturne politike, financiranje kulture, umetnosti in medijev, položaj posameznic, ki delujejo v kulturi, infrastrukturne pogoje v kulturi, policentrični razvoj in internacionalizacijo kulture. Vprašanja po kulturnih stebrih oziroma dejavnostih pa so se nanašala na muzeje, knjižnice, avdiovizualno produkcijo, oblikovanje, arhive, ljubiteljsko kulturo, sindikalno organiziranje, literaturo, umetnostno kritiko, medije, slovenski jezik, glasbo, podporno okolje v kulturi, gledališče, sodobni ples, vizualne umetnosti ter transdisciplinarno in intermedijsko umetnost. Odgovori na zastavljena vprašanja kot prejete odzive političnih strank.

1. redna skupščina društva

Thu, 12 Mar 2026 10:47:14 +0100

Redna letna skupščina Združenja dramskih umetnikov Slovenije v letu 2026 bo v sredo, 25. marca ob 14:30 v dvorani SLOGI. Po skupščini ste članice in člani društva ZDUS vabljenji na voden ogled razstave Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet ob 17.30.

Cveta Mirnik

Wed, 04 Mar 2026 10:52:34 +0100

Slovenska kostumografinja Cveta Mirnik (1951–2021) je leta 1989 za gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje na vprašanje, kaj si v svojem gledališkem ustvarjanju še obeta, odgovorila: “Rekla sem že, da sem verjetno nepopravljivi optimist – torej upam na najboljše, tako v svojem osebnem razvoju kot v razvoju in zmogljivosti gledaliških hiš. Rada bi ostala kostumografinja – v najboljšem pomenu.” Ni presenetljivo, da je Žalčanka po rodu in izboru – v Žalcu je, razen v času srednje šole in študija, bivala vse življenje – začela svojo gledališko pot v bližnjem Celju. Prav v Slovenskem ljudskem gledališču Celje je zasnovala več kot polovico svojih kostumografij, a sledi pustila tudi v novogoriškem, mariborskem in ptujskem gledališču ter v Mestnem gledališču ljubljanskem in SNG Drama Ljubljana, ob tem pa je dvakrat sodelovala tudi pri filmu in televiziji. V njenem praktičnem kostumografskem ustvarjanju zasledimo vrzel – od pomladi 1992 do pomladi 2001 zaradi osebnih razlogov ni delala ne v gledališču ne pri filmu in televiziji. A kljub temu ni prenehala ustvarjati – izbrala si je dramske, operne in operetne predloge, po katerih je snovala kostumografske osnutke – za kakšno dramo le eno ali dve kostumografski skici za glavni lik, drugič je “oblekla” skoraj vso zasedbo. Risala in slikala je, čeprav je vedela, da njene skice skoraj zanesljivo ne bodo nikoli zaživele na odru … Iz želje, hotenja, potrebe po ustvarjanju. Leta 2025 so se povezali Slovenski gledališki inštitut, Medobčinska splošna knjižnica Žalec in ZKŠT Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec ter muzejska svetnica Alenka Domjan, sicer Cvetina prijateljica že od otroštva. Rezultat te povezave sta razstavi Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet, odprti marca 2026 v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani in Savinovem likovnem salonu Žalec ter skupni razstavni katalog. Na razstavi v Žalcu bo večji poudarek na nerealiziranih skicah Cvete Mirnik, v Ljubljani bodo prevladovale tiste, ki so našle svojo odrsko obliko. Obe razstavi bodo dopolnjevali kostumi iz fundusov Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in kostumske zbirke Slovenskega gledališkega inštituta. Razstava bo na ogled v Slovenskem gledališkem inštitutu (Mestni trg 17, Ljubljana; 1. nadstropje) od 10. marc do 22. maja 2026. Še letos sledi potujoča razstava Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Izvedel jo bo Slovenski gledališki inštitut v sodelovanju z gledališči. Na ogled bo od sredine junija do konca avgusta v Medobčinski splošni knjižnici Žalec (del razstave), jeseni in pozimi 2026 pa v Slovenskem ljudskem gledališču Celje in Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica.

Čas je za kulturo

Tue, 03 Mar 2026 13:48:59 +0100

V času, ko politično razpravo vse pogosteje oblikujejo kratki formati, hitri odgovori in algoritmična logika všečnosti, smo se na pobudo Društvo Asociacija, Center urbane kulture Kino Šiška in Kolegij direktorjev slovenskih gledališč kulturnice in kulturniki znova zbrali ter po štirih letih ponovno povabili predstavnike in predstavnice političnih strank na posebno soočenje o kulturi, umetnosti in medijih.

Ne zato, ker bi kultura, umetnost in mediji potrebovali simbolni poklon ali slogane brez vsebine. Temveč zato, ker potrebujejo odgovore, vizijo in jasen program razvoja.

40. recital Prešernove poezije

Sat, 28 Feb 2026 09:14:53 +0100

Jubilejni 40. recital Prešernove poezije organizira Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Recital hkrati poteka še na dveh prizoriščih, na Bevkovem trgu v Novi Gorici in na Grajskem trgu v Mariboru. Letošnji slavnostni govornik je bil zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in režiser Aleš Jan, pobudnik in organizator prvega recitala pred štirimi desetletji. Recital je po Janovih besedah takrat pomenil "manifestacijo, ki naj bi na področju umetniške besede pokazala, da je kultura in z njo slovensko gledališče in slovenski igralci trdno odločena spodbujati, ustvarjati in braniti slovensko besedo". Recital se na vseh treh prizoriščih začenja z Zdravljico. V Ljubljani je Zdravljico interpretirala jubilantka Marijana Brecelj s pevko Ano Vipotnik. Fotografije 40. recitala je pripravil Claudi Sovre. Režijo pa je letos prevzel Marko Rengo. Radijski posnetek recitala iz Ljubljane, Nove Gorice in Maribora