ZDUS - Združenje dramskih umetnikov Slovenije — Novice

Vladimir Jurc Lali

Fri, 12 Jun 2026 13:49:04 +0200

Vladimir Jurc prejme nagrado primorskih gledališč tantadruj za življenjsko delo. Tantadruja mu bodo kolegi izročili v soboto, 20. junija v Muzeju Sartorio v Trstu. Žirija, ki so jo sestavljali Marij Čuk, Vesna Humar in Alen Jelen, meni, da je "Vladimir Jurc eden najpomembnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev zadnjega pol stoletja, njegov repertoar pa je fascinantna kartografija evropske dramatike, saj je nastopil v najpomembnejših delih avtorjev, ki so se zvrstili od antike do danes – Shakespeare, Čehov, Moliere, Pirandello, Bernhard, Zeller, Pasolini, Horvath –, in v vsaki epohi našel svojega človeka". Dragemu Laliju iskreno čestitamo.

Štipendija Sklada Jerneja Šugmana 2026/27

Tue, 09 Jun 2026 17:42:00 +0200

JAVNI POZIV K RAZPISU ŠTIPENDIJ ZDRUŽENJA DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE IZ SKLADA JERNEJA ŠUGMANA ZA ŠTUDIJSKO LETO 2026/2027 Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), razpisuje celoletno štipendijo za umetniško izobraževanje na področju dramskih umetnosti. Štipendijo za obdobje 12 mesecev se podeljuje za študijsko leto 2026/2027. Štipendija Sklada je namenjena izključno dodatnemu izobraževanju. Ob uspešnih študijskih rezultatih, je mogoče podaljšanje štipendijskega razmerja. ZDUS si pridržuje pravico, da razpisane štipendije ne podeli, v kolikor po mnenju Strokovne komisije nobena izmed prispelih prijav ni ustrezna. Prav tako si ZDUS pridržuje pravico, da mesečni znesek štipendije zviša/zniža glede na predlog Strokovne komisije. Na razpis se lahko prijavijo: študent/ke/i zadnjega letnika dodiplomskega študija; študent/ke/i zadnjih dveh letnikov enovitih magistrskih študijev; študent/ke/i podiplomskega študija; absolvent/ke/i dodiplomskega, podiplomskega in enovitega magistrskega študija; študent/ke/i dodiplomskega študija v tujini; mlade/i gledališke/i ustvarjalke/ustvarjalci in raziskovalke/raziskovalci (samozaposlen/e/i, brezposeln/e/i ali zaposlen/e/i, ki v času razpisa opravljajo delo na področju dramske umetnosti in nameravaja nadaljevati podiplomski študij oziroma specializacijo na področju, ki se nanaša na dramsko umetnost; samozaposlene/samozaposleni na področju kulture, ki nameravajo nadaljevati študij, ki vključuje področje dramskih umetnosti. Kandidatke/kandidati morajo izpolnjevati naslednje pogoje: ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, razen samozaposlenih v kulturi; niso družbeniki gospodarskih družb; ne prejemajo druge štipendije v Republiki Sloveniji, razen če študirajo v tujini; Kandidatke/kandidati naj svojo prijavo oddajo v dokumentu pdf oblike na e-naslov: stipendija@zdus.si Prijavnici je potrebno priložiti naslednje dokumente: dokazilo o statusu (študent/ka, samozaposlen/a, brezposeln/a, zaposlen/a); dokazilo o dosedanjem učnem oziroma študijskem uspehu; dokazilo o vpisu v izobraževalni program za tekoče šolsko oziroma študijsko leto; življenjepis z opisom dosedanjega izobraževanja in ciljev; predstavitev osnovne zamisli, ideje za študijsko oziroma izobraževalno, ali strokovno podprto umetniško izpopolnjevanje (do 1000 znakov s presledki); pooblastilo Združenja dramskih umetnikov Slovenije za hrambo osebnih podatkov. Študentke/i, ki se izobražujejo v tujini, morajo priložiti še: potrdilo o opravljenih sprejemnih izpitih ali pismo o nameri študija s potrdilom izobraževalne ustanove. Razpis velja tudi za samozaposlene v kulturi, ki jim je dramska umetnost osnovni poklic in imajo ustrezno strokovno izobrazbo oziroma z dosedanjim delom izkazujejo, da so usposobljeni za opravljanje te dejavnosti in želijo nadaljevati izobraževanje. Kandidati, ki so vpisani v razvid samozaposlenih, kar pa ni pogoj za prijavo, naj v prilogi navedejo svojo zaporedno številko iz seznama evidence. Kandidatke/i se lahko prijavijo na Razpis za štipendije Sklada Jerneja Šugmana do vključno 30. 6. 2026 do 23.59. Vse v roku prispele in s predpisanimi dokazili opremljene vloge bodo ocenjene v skladu s postopki in z merili Sklada Jerneja Šugmana. Pravilnik Izbrana/i kandidatka/kandidat bo z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije sklenila/sklenil pogodbo o prejemanju štipendije. S podpisom pogodbe o štipendiji kandidati postanejo pridruženi člani Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Njihov status v društvu ureja statut društva. Kandidatka/kandidat bo o rezultatih obveščena/obveščen predvidoma v enem (1) mesecu od zaključka razpisa, najkasneje pa v začetku meseca septembra. Javna razglasitev prejemnikov štipendije bo predvidoma meseca septembra. Celotna dokumentacija javnega razpisa z vsemi dokumenti je dostopna na spletni strani Združenja dramskih umetnikov Slovenije pod rubriko Sklad Jerneja Šugmana, Razpis. O podrobnejših informacijah lahko povprašate na elektronski naslov: stipendij(at)zdus.si Ljubljana, 9. 6. 2026 Dddr. Boris Mihalj, predsednik

SLOGI in Oder

Mon, 08 Jun 2026 15:37:22 +0200

S 1. julijem bo prenehal delovati uveljavljeni gledališki portal SiGledal. Ustanovitelji portala SiGledal Tamara Matevc, Gregor Matevc in Samo M. Strelec so portal SiGledal zagnali v okviru zavoda Novi Zato leta 2007. Od leta 2010 do l. 2024 ga je financiralo Ministrstvo za kulturo, potem pa Slovenski gledališki inštitut (Slogi). Kot je za STA pojasnil ravnatelj zavoda Novi Zato. Samo M. Strelec se poslavljajo, ker bo pod okriljem Slogija zaživel nov portal. Imenoval se bo Oder. Ustanovitelji portala SiGledal so Slogiju predali vsa gradiva in sicer s pogojem, da Slogi ustrezno uredi vse potrebne avtorske in sorodne pravice še piše STA in SiGledal. Direktor Slogija Gašper Troha napoveduje, bo s tem osrednji portal slovenskih performativnih umetnosti še naprej živel, na njem pa bo dovolj prostora za kritiko in raziskovanje. S portala SiGledal sicer ne bodo prenesli prav vseh vsebin. Vseboval naj bi repertoar slovenskih gledališč, gledališko kritiko, vsebine iz gledališke zgodovine in podobno.

Nič več te ni

Mon, 08 Jun 2026 14:48:54 +0200

SLOGI vabi na prav poseben večer, posvečen knjigi Nič več te ni, biografiji izjemne igralke in pesnice Mile Kačič. Pridružili se bodo avtor biografije mag. Marijan Rupert in soavtorji dr. Malina Schmidt Snoj, Tanja Petrič, Črt Kanoni, Katja Šulc in Vesna Arhar Štih. Pogovor bo vodila urednica knjige Nela Malečkar. Mila Kačič je odkritosrčno razodela svoja “stanja erotične vrtoglavice”, ki jih je doživljala ob kiparju in življenjskem sopotniku Jakobu Savinšku – njemu je posvetila vse ljubezenske pesmi. Prav njuna, pogosto zapletena, boleča in včasih problematična zveza je postala glavna, tako rekoč edina vsebina njene poezije. Milino življenje je bilo od samega začetka zaznamovano s samoto, zapuščenostjo in posledično nenehnim, pogosto pretresljivim in ganljivim iskanjem ljubezni in topline za vsako ceno. Včasih tudi za ceno bolečine in ponižanja. Njena največja ljubezen je bil Jakob Savinšek. Njun odnos je sicer verodostojno dokumentiran v pesmih in še posebej v njuni korespondenci, ohranjenih je tudi precej fotografij. Ljubezen do Savinška je bila tako globoka, sama je pravila, da tudi večna in neumrljiva, da je postala kar neka vera, ki jo je dojemala izrazito subjektivno. Knjiga prinaša celovit vpogled v njeno življenje in ustvarjanje in je obogatena s številnimi fotografijami, dokumenti in osebnimi pismi, ki razkrivajo ranljivost, strast in ustvarjalno moč umetnice. Izšla pri Mladinski knjigi. Vabljeni na večer zgodb, spominov, poezije in gledališča. Polnóč bo kmalu bila. Utrujena sem legla na ponjavo še toplo, kjer sva se pred urami ljubila. Še zmeraj čutim kodrolaso glavo, še čutim vroči, sunkoviti dih, neukrotljivih ustnic drgetanje. Ko v bežnem polsnu slišim šepetanje, ihtenje brez solza se v tebi trga, potem – potem spet miren si in tih. Naj kamor koli zdaj pritisnem lice, povsod napaja mi tvoj moški vonj nosnice in še sem željna, željna tvojega objema. Je meni le tako – ali obema?

Marijana Brecelj

Mon, 08 Jun 2026 00:01:00 +0200

Gledališka, filmska in radijska igralka Marijana Brecelj praznuje 80. let. Rodila se je 8. junija 1946 v Ljubljani, v družini z izrazitimi umetniškimi koreninami, kar je že zgodaj oblikovalo njen odnos do gledališča in pripovedovanja zgodb. Po študiju na AGRFT se je v sezoni 1970/71 pridružila ansamblu SNG Drama Ljubljana, kjer je ostala več desetletij in ustvarila več kot sto gledaliških vlog, komičnih in tragičnih, intimnih in karakternih, kar priča o njeni izjemni vsestranskosti in dolgoletni predanosti odru. Poleg gledališča je močno prisotna v filmu, na televiziji in v radijskih igrah; njen filmski opus obsega več kot petdeset naslovov; v svojih vlogah izstopa z naravno prezenco in prefinjenim psihološkim občutkom. Njeno igralsko izrazje prepleta spontanost in premišljenost, igrivost in zrelo modrost, kar njenim likom daje nevsiljivo, a globoko prisotnost. Za svoje delo je prejela pomembna priznanja, med njimi odličje “Marija Vera” za življenjsko delo in nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. A bolj kot nagrade jo določata njena vztrajnost in neomajna predanost umetnosti. Tudi po upokojitvi ostaja aktivna – igrala bo, pravi, dokler jo bodo ustvarjalci želeli – vedno s spoštovanjem do dela in z jasnim občutkom za svoje meje. Marjana Brecelj ohranja redko kombinacijo topline, zrelosti in notranje moči. V vsak lik vstopa s pristnostjo in z občutkom, ki se ga ni mogoče naučiti – z občutkom človeka, ki pozorno opazuje svet in ga zna pretvoriti v igro, ki se dotakne gledalca. Njena igra tako presega zgolj interpretacijo; postane prostor človeškega srečanja, v katerem gledalec prepozna del sebe. Draga Marijana vse najboljše! Naši umetniki pred mikrofonom - pogovor z Marijano Brecelj ob prejemu nagrade Bert

Vsako profesionalno umetniško delo si zasluži transparentne pogoje in pošteno plačilo

Thu, 04 Jun 2026 16:03:26 +0200

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), član mednarodne federacije igralskih sindikatov FIA, ob spremljanju razmer na področju neodvisne uprizoritvene produkcije opozarja na pereč pojav delovnih praks, pri katerih profesionalni igralci delajo brez vnaprej dogovorjenega in pisno potrjenega plačila. Vse pogosteje zaznavamo primere – ne glede na to, ali se odvijajo v projektnih, izobraževalnih ali neprofitnih okvirih –, ko se profesionalne dramske umetnike in samozaposlene v kulturi vključuje v produkcije, pogoje plačila pa veže na negotove prihodnje rezultate ali honorarje izpusti. Opozarjamo: ko produkcija stopi na trg – ko se vstopnice javno prodajajo, projekt pa se trži kot profesionalni kulturni dogodek –, delo izvajalcev ne more biti brezplačno. Prenos celotnega poslovnega tveganja na pleča igralcev ni dopusten. ZDUS poudarja: Vsako profesionalno delo mora biti pogodbeno urejeno pred začetkom vaj, pogoji pa opredeljeni jasno in nedvoumno. Izobraževalni ali študijski okvir je legitimen, ne sme pa služiti kot nadomestek za pošteno plačilo tam, kjer produkcija ustvarja tržne prihodke. Spoštovanje igralskega poklica se začne pri osnovni eksistenčni varnosti umetnikov. Pozivamo neodvisne producente k spoštovanju profesionalnih standardov in etike, igralke in igralce – še posebej mlajše kolegice in kolege ter tuje umetnike, ki delujejo v našem prostoru – pa, da ne pristajajo na ustne, nedorečene dogovore. ZDUS si bo v sodelovanju s Sindikatom GLOSA, SVIZ in mednarodno zvezo FIA (International Federation of Actors) prizadeval za sistemsko zaščito dostojanstva in pravic dramskih umetnikov. Igralsko delo (umetniško delo) si zasluži spoštovanje – in spoštovanje se kaže tudi v poštenem, vnaprej dogovorjenem plačilu. Združenje dramskih umetnikov Slovenije Povezave do sindikatov GLOSA SVIZ FIA

Aleš Valič

Mon, 01 Jun 2026 21:47:36 +0200

V Slovenskem gledališkem inštitutu že vrsto let pripravljajo pogovor z vsakoletnim prejemnikom oziroma prejemnico Borštnikovega prstana. Najvišje igralsko odličje za življenjsko delo bo letos prejel Aleš Valič. Z njim se bo pogovarjala teatrologinja in kustosinja Ana Perne. 4. 06. 2026 ob 18.00 Lokacija: Dvorana v prvem nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta, Mestni trg 17, Ljubljana “Dolgi, shizofreni monolog /govori/ z veliko igralsko ekonomičnostjo, neprizanesljivo jasnostjo in naravnost dokumentarno plastiko /…/ Jožefova usoda /…/ nenehoma prerašča v simbolično podobo neke temeljne in splošne človeške stiske in reve, človekove izročenosti bolezni in trpljenju, nedoumljivemu, smrti. Z njo se odpira radikaliziran pogled na mejne robove človeškega bitja in bivanja, na tiste robove, ki so dostopni zgolj ambivalentni, nemara šokantni, vendar v tem tudi neizpodbitni govorici poezije,” je zapisal Andrej Inkret o vlogi, ki jo je Aleš Valič ustvaril v uprizoritvi Achternbuscheve Ele v režiji Eduarda Milerja in produkciji Eksperimentalnega gledališča Glej leta 1983 in za katero je leto pozneje prejel nagrado Prešernovega sklada. Poleg te vloge je nagrada zajela tudi vlogo v uprizoritvi igre Bulgakova Molière, ki jo je leta 1983 režiral Zvone Šedlbauer v ljubljanski Drami, kjer je takrat in pozneje oblikoval številne igralske stvaritve. Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana se je po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo za dve sezoni zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in že “od impresivne nastopne vloge Moritza v Wedekindovem Pomladnem prebujenju” – ki jo je pod Šedlbauerjevim režijskim vodstvom ustvaril leta 1976 – po besedah Vasje Predana “opozoril nase s svojim lepim, toplim, sonorno nizkim glasom in razločno, natančno artikulacijo, ki ju je z leti in izkušnjami še primerno kultiviral ter se /…/ razvil v enega izmed nosilnih slovenskih dramskih igralcev našega časa.” Za vlogo Moritza je prejel svojo prvo Borštnikovo nagrado; na našem osrednjem gledališkem festivalu je bil še večkrat nagrajen, denimo za Jaga v Milerjevi postavitvi Shakespearovega Othella (SNG Drama Ljubljana, 2001). Blaž Lukan je ocenil, da je bil v vlogi nosilca zla “gnan od nekega notranjega motiva, ki pa mu ne moremo povsem natančno določiti vira. Lociran je v nekakšnem vmesnem prostoru vseh možnosti, izmed katerih sam izbira zle; v nekem trenutku se zazdi kot peklenski šahist, ki pa mu končni smoter le ni zlo kot tako, temveč igra, premikanje figur po grozljivo hladni šahovnici razuma.” Ob omenjenih je prejel še vrsto nagrad. Izjemne gledališke vloge je oblikoval v ljubljanski Drami, kjer je bil član igralskega ansambla od leta 1990 do 2004, in drugih gledališčih. Uveljavil se je tudi kot izvrsten interpret umetniške besede; ob bogatem radijskem opusu je vidno zaznamoval filmsko in televizijsko produkcijo. Izredno pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, ki se mu posveča že od leta 1990. “Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco,” je zapisano v utemeljitvi Borštnikovega prstana. Prijazno vabljeni na srečanje z letošnjim lavreatom! Vstop prost.

Lahko noč, SiGledal

Mon, 01 Jun 2026 17:45:28 +0200

Ekipa Sigledal je sporočila, da bo slovenski gledališki portal SiGledal deloval samo še do 1. julija 2026, saj se konec junija izteče pogodba o financiranju portala. Po tem datumu novih vsebin na portalu ne bodo več objavljali. Slovenski gledališki portal SiGledal je pričel delovati 8. februarja 2007. Do konca maja 2026 so v sodelovanju s številnimi partnerji objavili 17.600 novic, 1190 prispevkov iz gledaliških listov, najavili 14.740 dogodkov, 455 festivalov, objavili 1240 kritik, 50 digitalnih razstav, 12.416 zapisov v Repertoarju, 578 dramskih tekstov, 433 wiki gesel in popisali 555 radijskih iger. Dnevno jih je obiskalo približno 1000 obiskovalcev. Število referenc se giblje okoli 1500. SiGledal se najpogosteje pojavlja kot referenca na spletnih straneh kulturnih institucij, gledališč, medijev in izobraževalnih ustanov, na osebnih straneh gledaliških in drugih ustvarjalcev ter tudi v tiskanih strokovnih publikacijah. Tamara, Gregor in Samo se vsem zahvaljujeo in vabijo, da če ste v 18 letih uporabniki imeli kakšno lepo izkušnjo s portalom SiGledal, da jo podelite z njimi na sigledal@gmail.com. Združenje dramskih umetnikov Slovenije izraža veliko zahvalnost portalu, ki je pustil neizbrisno sled v gledališkem življenju na Slovenskem.

Aleš Valič

Wed, 27 May 2026 11:46:25 +0200

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana je dramski igralec Aleš Valič. "Igralsko poetiko Aleša Valiča zaznamuje izjemna kombinacija intelektualne analize, psihofizične intenzivnosti in etične neizprosnosti. Njegove vloge niso nikoli zgolj reprezentacija dramskega lika, temveč poglobljeni eksistencialni uvidi v človekovo ranljivost, nasilje, hrepenenje in notranje protislovje. Pri gradnji likov se dosledno izogiba zunanjim efektom in klišejem; njegova igra je asketsko natančna, obenem pa eruptivna, kadar to zahteva notranja logika lika," je zapisno v utemeljitvi nagrade. Dramski igralec Aleš Valič se je rodil v Ljubljani leta 1955, kjer je končal tudi osnovno in srednjo šolo. Leta 1977 je zaključil študij dramske igre z vlogo Josipa Valiča v uprizoritvi Mostovi v Zambiji ali Nocoj bomo zidali Pavleta Lužana pod mentorstvom profesorja Poldeta Bibiča. Diplomiral je leto pozneje in v nadaljevanju pri profesorju Rudiju Kosmaču leta 1979 diplomiral še iz umetniške besede. Kot izvrsten interpret umetniške besede je za Radio Slovenija in slovenski program Radia Trst posnel številne radijske iger, literarne oddaje in dokazal, da sodi med osrednje igralske osebnosti v interpretaciji proznih besedil in poezije in velja za enega najvidnješih interpretov umetniške besede na Slovenskem. Po študiju na AGRFT se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. Že v času svojega ustvarjanja v Drami je sodeloval tudi v ostalih slovenskih gledališčih. Uveljavil se je kot izvrsten karakterni igralec in prejel za ustvarjanje na gledališkem področju štiri Borštnikove nagrade: za vlogo Moritza v Pomladnem prebujenju (1976), za vlogo Janka v Jančarjevem Dedalusu(1988), za vlogo Orphulsa v Bakkerjevih Evropejcih (1999) in za vlogo Jaga v Shakespearovem Othellu (2001); obenem pa je bil nekajkrat nagrajen na Goriškem srečanju malih odrov z Zlato vrtnico; za svoje vrhunske kreacije v ljubljanski Drami pa je prejel tudi Severjevo nagrado (1999) in nagrado Prešernovega sklada (1984). Leta 1990 je začel s pedagoškim delom na AGRFT v Ljubljani in postal 1993 docent za umetniško besedo. Od leta 2005 je dekan AGRFT in od leta 2009 tudi prorektor Univerze v Ljubljani. Kot profesor se poslavlja z letošnjim študijskem letom in odhaja v zasluženi pokoj. Tudi njegova filmska bera je enako bogata kot gledališka in radijska. Dragemu članu, kolegu in prijatelju Alešu Valiču iskreno čestitamo za Borštnikov prstan!

Dan Srečka Kosovela na Križevniški ulici

Wed, 20 May 2026 09:10:00 +0200

27.5. mineva 100 let od smrti Srečka Kosovela in Mini Teater na Križevniški organizira mini Kosovelov dan.

Ob 17h bo predstava Sonce ima krono, od 18h do 19h pa so predvidene recitacije in petje njegovih pesmi ob pršutu in teranu.

Robi Waltl in Ivica Buljan vabita proste in voljne igralke in igralce k udeležbi in interpretaciji katerega od Kosovelovih del, kar bo seveda tudi priložnost za druženje s kolegi.

Za sodelovanje se Robi in Ivica že vnaprej zahvaljujeta in se veselita snidenja!

Dve priznanji za Inkubator

Mon, 11 May 2026 17:15:03 +0200

Predstava Inkubator (Slovensko mladinsko gledališče) v režiji Oliverja Frljića je na letošnjem Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki prejela dve nagradi:

nagrado Veljka Maričića za najboljšo stransko vlogo je dobila Lina Akif;
nagrado Ružice in Doriana Sokolića za najboljše oblikovanje odrske podobe pa so prejeli Igor Pauška (scenografija), Slavica Janošević (kostumografija) in Kristina Kokalj (oblikovanje svetlobe).

Iskrene čestitke vsem nagrajenkam_cem!

56. Teden slovenske drame

Mon, 13 Apr 2026 08:35:06 +0200

Sklepna slovesnost v režiji Gabrijela Lazića se je začela s pozdravnimi nagovori direktorja Prešernovega gledališča Kranj Roka Bozovičarja, župana Mestne občine Kranj Matjaža Rakovca in generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo RS Barbare Koželj Podlogar, nato je sledila podelitev nagrad: nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala je prejela uprizoritev 1973, nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko je prejela Jana Zupančič za vlogo Tine v uprizoritvi Zakaj sva se ločila, nagrado Tedna slovenske drame za najboljšega igralca je prejel Matej Puc za vlogo Tineta v uprizoritvi Zakaj sva se ločila, posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti je prejela uprizoritev Anhovo, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa je prejela uprizoritev 1973, nagrado za najboljšo mlado dramatičarko je prejela Iva Š. Slosar, nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo sta prejela Katarina Morano in Žiga Divjak s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss Stanovski nagradi je podelilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: priznanje Vladimirja Kralja za kritiško in teatrološko delo v zadnjih dveh letih je prejel dramaturg Goran Injac, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo je prejela slavistka, teatrologinja ter gledališka raziskovalka Bogomila Kravos. Prireditev, ki sta jo povezovala Barbara Vidovič in Blaž Setnikar, je glasbeno obogatila etno-šansonska zasedba Zajtrk. Iskrene čestitke vsem nagrajencem.

Novi direktor Gledališča Koper

Fri, 10 Apr 2026 08:44:39 +0200

Javni zavod Gledališče Koper bo naslednjih pet let vodil novi direktor. Na podlagi mnenja sveta zavoda je Župan Mestne občine Koper Aleš Bržan na to mesto imenoval našega člana, dramskega igralca Danijela Malalana. Na razpis za imenovanje direktorja Gledališča Koper, ki ga je Mestna občina Koper objavila v februarju, je prispelo 11 prijav, vse razpisne pogoje so izpolnjevali trije kandidati. Župan je sledil predhodnemu mnenju sveta zavoda in za direktorja imenoval Danijela Malalana. Malalan bo petletni mandat predvidoma nastopil 1. decembra, ko se izteče funkcija aktualni direktorici, režiserki Katji Pegan. Danijel Malalan je bil rojen 6. junija 1972 v Trstu. Je gledališki in filmski igralec, pevec, voditelj in režiser. Leta 2000 je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, leta 2018 pa na Fakulteti za management v Kopru. Živi in dela razpet med Trstom, Ljubljano in Primorsko, kot svobodni umetnik je bil redni sodelavec koprskega gledališča. Za svoje delo je prejel več nagrad, več let je vodil tudi Slovensko stalno gledališče v Trstu. Danijelu želimo veliko uspeha pri vodenju koprskega gledališča in mu za imenovanje čestitamo!

Iskanje in definiranje lepote

Tue, 07 Apr 2026 16:03:57 +0200

Ob deseti obletnici smrti gledališkega režiserja Tomaža Pandurja se bosta Drama SNG Maribor in Festival Borštnikovo srečanje v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor z raznolikim programom poklonila temu edinstvenemu gledališkemu ustvarjalcu. “Umetnost je iskanje in definiranje lepote. To je bistvo našega bivanja in obstoja.” Tomaž Pandur Razstava Iskanje in definiranje lepote v UGM Kabinetu skozi gledališko fotografijo in drugi arhivski material predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1989–1996). Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti. Uprizoritve, ki jih je Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale. Faust, Hamlet, Carmen, La Divina Commedia: Inferno, Purgatorio in Paradiso, Ruska misija in Babylon so predstave, ki so nedvomno zaznamovale mariborsko in slovensko gledališče in ga postavile na svetovni gledališki zemljevid. Pandur je že kot mlad režiser pokazal nesporno obvladovanje izjemne moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove z inovativnimi scenskimi postavitvami, ki so neustavljivo privabljale občinstvo po vsem svetu. V svojih predstavah je raziskoval kvintesenco gledališkega materiala, razstavljal, odkrival pokrajine mitskega, arhetipskega, transcendentnega in v procesu ustvarjanja preučeval anatomijo in lepoto slehernega trenutka. Fotograf Angelo Božac, takrat stalni sodelavec mariborskega gledališča, je sledil Pandurjevemu gledališkemu trenutku kot najbolj občutljivemu osnovnemu delcu gledališča in v svojem laboratoriju ustvaril zdaj že ikonične podobe predstav, ki ohranjajo spomin na to presežno obdobje. “Fotografija ima v odnosu do gledališča številne vloge: od dokumentiranja do reprezentacije, z dolgim seznamom raznolikih naročniških zahtev. V slovenskem prostoru je v poznih osemdesetih letih prišlo do pomembnega preloma. Tudi gledališka fotografija se je zavestno oddaljila od koncepta zapisovanja realnosti in prestopila v polje interpretacije. ( … ) Gledališče Tomaža Pandurja skozi fotografijo Angela Božca Angelo Božac, ki je fotografiral vse predstave Tomaža Pandurja v mariborskem gledališču, je v dolgem sodelovanju razvil prepoznaven izrazni jezik. Ko govorimo o avtorskih fotografijah, moramo poudariti, da je fotograf sledil perfekcionistično premišljenemu dogajanju na odru – osredotočal se je na igro, izrazno mimiko igralca, specifike scene, kostume – vendar je realnost odrskega dogajanja na fotografijah premišljeno preoblikoval. Nekatere fotografije na primer ponujajo poglede, ki jih gledalec iz gledališke dvorane nikoli ni mogel videti. Druge je ustvaril s približevanjem kadra, drastično povečavo detajla, intenziviranjem kontrasta, repeticijo in zrnatostjo povečave, s čimer so se podobe oddaljile od realne situacije na odru. Oba pristopa sta bila plod režiserjevega zaupanja in fotografovega prizadevanja, da prodre onkraj gledalčeve neposredne percepcije vidnega. Prve so plod fotografovega prostega gibanja po vseh dimenzijah odra, druge so nastale v postprodukciji, v samotni intimi fotografske temnice. A tako ene kot druge se poskušajo odmakniti od vidnega, da bi postale še bolj resnične. Zanimivo razliko od večine gledališke fotografije v našem prostoru je dosegel z izbiro fotoaparata srednjega formata (Hasselblad), ki je odstopal od prevladujočega reportažnega koncepta v gledališki fotografiji. Zaradi tehnične kakovosti in velikosti negativa je ta omogočil bogat tonski razpon in ostrino podobe, še bolj pa je vplival na proces nastajanja – na stabilno in premišljeno fotografiranje ter načrtovano izbiro kadra, kompozicije in trenutka posnetka. Takšna procesualnost je narekovala gradnjo posamezne samostojne vizualne enote. Božčeve zgodnje fotografije upoštevajo razmerja zlatega reza, trikotne ali piramidalne kompozicije ter zbujajo asociacije na likovno izročilo renesanse in baroka. Čeprav motivno sledimo skrajnim ekstatičnim stanjem posameznika v soočenju s seboj ali pogosto nasprotnim in praznim okoljem, posredujejo preplet občutja večnosti in monumentalnosti. Slednje je ostalo prevladujoč koncept tudi kasneje, ko je ustvarjal v maloformatnem podolgovatem Leica formatu. Ali lahko fotografija podaljša življenje gledališke predstave? Če ga lahko, so fotografije Angela Božca zelo blizu temu, da obudijo estetsko, skoraj ritualno izkušnjo gledališča Tomaža Pandurja. So zgoščena bistva Pandurjevih uprizoritev, ki so hkrati postale njihove ikonične podobe. Kako zelo je režiser verjel v moč vizualnega predstavljanja, dokazuje dejstvo, da so bile izbrane Božčeve podobe izobešene pred gledališčem namesto velikih zastav. ( ... ) Fotografije Angela Božca niso le sled gledališča Tomaža Pandurja, temveč njegovo podaljšanje v drugem mediju – vizualni odmev, ki vztraja onkraj izginotja uprizoritve. In prav v tej točki se najtesneje približajo Tomažu Pandurju in režiserjevi ideji večnega, a tudi večplastnega branja časa.” Breda Kolar Sluga Razstava bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (8.–21. junij 2026) na ogled v SNG Maribor. Ob razstavi bo v okviru 61. Festivala Borštnikovo srečanje 2026 potekala okrogla miza, niz dogodkov v poklon prezgodaj preminulemu režiserju pa bo dopolnila uprizoritev Immaculata, za katero sta besedilo po romanu Marijin testament Colma Tóibína pripravila Tomaž Pandur in dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur (r. 1963, Maribor, u. 2016, Skopje) je že kot dijak Prve gimnazije Maribor ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in s prvimi uprizoritvami takoj opozoril nase. Zaključil je študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je za režijo diplomske uprizoritve Marija Stuart prejel študentsko Prešernovo nagrado. Prvo profesionalno, danes kultno predstavo Šeherezada je leta 1989 zrežiral v Slovenskem mladinskem gledališču. Še istega leta je prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let in v tem času s svojimi uprizoritvami in z uprizoritvami drugih režiserjev prodrl na svetovne odre. Po odhodu iz Maribora se je odselil v New York, se preizkusil na področju filma, njegovo gledališko ustvarjanje pa se je nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem. Skupaj s sestro dramaturginjo Livijo Pandur je leta 2002 ustanovil gledališče Pandur.Theaters. Ni se omejeval le na dramske režije, ustvarjal je tudi v operi in baletu. Nastala so dela Hazarski besednjak, Sto minut, Inferno, Tesla Electric Company, Barok, Medeja, Somrak bogov, Kaligula, … V koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb, Evropsko prestolnico kulture in Pandur.Theaters je na oder postavil Tolstojevo Vojno in mir, v Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb pa je ustvaril še Medejo in Michelangela. V slovenski gledališki prostor se je vrnil leta 2014 in v ljubljanski Drami režiral dramski diptih Rihard III. + II., leto kasneje pa Fausta. Leta 2016 je sprejel vabilo Drame SNG Maribor, da režira predstavo Immaculata po romanu Colma Tóibína, ki jo je s sodelavci dokončala dramaturginja Livija Pandur. Tomaž Pandur je umrl 12. aprila 2016 med vajo za predstavo Kralj Lear v Narodnem gledališču v Skopju. Prof. dr. Angelo Božac (1959, Pula, Hrvaška) je med letoma 1989 in 1996 kot gledališki fotograf sodeloval s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru. V bogati umetniški karieri se je od leta 1980 do danes predstavil na 37 samostojnih in več kot 300 skupinskih razstavah po vsem svetu. Za svoje fotografsko delo je prejel več kot 140 nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so Helmut Newton Award, Hasselblad Open 1998 in štipendija Pro Helvetia Foundation Grant. Od leta 1988 živi v Pragi.

Ars teatralis - Drevo življenja

Fri, 03 Apr 2026 16:30:23 +0200

"Zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije," je nekoč o Miroslavu Košuti dejal literarni zgodovinar dr. Boris Paternu. Avtor številnih pesniških zbirk in tudi dolgoletni direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, Miroslav Košuta, bi 11. marca letos dopolnil 90 let, vendar se je poslovil že prej, 2. februarja. Njegovi življenjski poti in delu so se poklonili z Literarnim večerom cikla Ars teatralis z naslovom Drevo življenja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Vabljeni k poslušanju literarnega večera na Programu Ars Scenarij in izbor besedil: Tatjana Rojc Režija: Alen Jelen Radijska ekipa Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Fonetičarka: Suzana Köstner Gledališka ekipa Tehnični vodja: Peter Furlan Tonski mojster: Diego Sedmak Lučna mojstrica: Cristina Pristavec Video projekcija: Erika Pernarcich Nastopajoči: Primož Forte Tina Gunzek Marinka Počkaj Tomaž Susič Glasbenika: Martina Feri Aleksander Ipavec - Ipo Program Ars v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radijskim odrom in Slovenskim programom Radia Trst A.

Martina Maurič Lazar

Fri, 03 Apr 2026 16:27:15 +0200

Umetniško vodenje Lutkovnega gledališča Ljubljana je s. 1. aprilom prevzela Martina Maurič Lazar, igralka in režiserka, članica ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana od leta 2000. Po končani Prvi gimnaziji Maribor je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala angleški jezik in primerjalno književnost. Študij je nadaljevala na praški DAMU – Akademiji za gledališče, na katedri Alternativnega in lutkovnega gledališča, smer igra. Diplomirala je leta 1997, magistrirala pa leta 1999. Njeni mentorji so bili Jan Schmid, Ivan Vyskočil, Ada Fryntová, Markéta Schartová, Milan Forman, Jan Dvořák, Nina Maliková, Jan Hančil in Hana Smrčková. V Pragi je igrala v Studiu Ypsilon, Gledališču Archa, Studiu Roxy – NoD, Alfredu ve dvoře in Studiu Damuza. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je igrala, animirala in režirala v številnih predstavah (Štiri črne mravljice, Jutri je bila zabava, Zajčkova hišica, Pravljice za mravljice). Za svoje delo je bila večkrat nagrajena (za igro in animacijo v predstavah Matiček se ženi, Sneguljčica, Peskar, Štirje muzikanti, Love dolls, Ti loviš, z Zlato paličico za vlogo Irene v Perzeju, z nagrado za avtorski izraz v Nariši mi Backa …). Posveča se tudi avtorskemu gledališču, predstava Moč v LGL sledi njenim Nariši mi backa, Poštarski pravljici in Leili. Redno sodeluje s programi RTV Slovenija, največ pri delu z risankami Otroškega in mladinskega programa. Od leta 2013 je docentka za lutkarstvo, občasno poučuje na Akademiji za umetnost in kulturo v Osijeku in na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani.

Bogomila Kravos

Thu, 26 Mar 2026 07:08:02 +0100

Bogomila Kravos je slavistka, doktorica znanosti s področja literarnih ved, teatrologinja in gledališka raziskovalka. Nekaj časa je poučevala v slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, nato se je posvetila raziskovanju slovenskega gledališkega življenja in dela v matičnem okolju. Bila je dejavna v Slovenskem amaterskem gledališču v Trstu (1971–1977), soustanovila je Novi tržaški teater (1989–1990), vodila Slovenski klub v Trstu (1994–2004), od leta 1991 je predsednica tržaškega mestnega društva Slavko Škamperle, je tudi podpredsednica Društva slovensko gledališče in aktivna članica upravnih organov slovenskega centra PEN. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je postala gledališka kritičarka za Primorski dnevnik, pozneje je kritike objavljala tudi v Sodobnosti. Že naslov njene disertacije Slovenska dramatika in tržaški tekst nakazuje, da jo zanimata predvsem gledališče in dramatika v rodnem Trstu. Po Dušanu Moravcu je tako rekoč edina, ki se je sistematično lotila preučevanja gledališke zgodovine Slovenskega stalnega gledališča. V knjigi Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni 1848-2018 je denimo natančno popisala pot gledališkega in tudi družbenopolitičnega dogajanja od čitalniških začetkov do sodobnih časov. Gledališče v Trstu je poleg umetniških ciljev zmerom imelo tudi hkratno nalogo uveljavljanja slovenske identitete v odnosu do večinskega naroda. V tem smislu je izjemnega pomena njena v italijanščini napisana knjiga Un teatro per la città, v kateri je tudi italijanskemu bralstvu omogočila natančen vpogled v zgodovino Slovencev v Trstu s poudarkom na gledališki dejavnosti, s požigom Narodnega doma, povojno revitalizacijo gledališkega življenja in sedanjostjo. Nabor njenih knjig in člankov, v katerih poglobljeno raziskuje bodisi ustroj in razvoj gledališke dejavnosti v Trstu bodisi se specifično posveča tržaškemu ansamblu (Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–65, 2017) ali posamezni igralki_cu (Zlatina leta v tržaškem gledališču, 2003), je impozanten in neusahljiv, prav pred kratkim je v Sodobnosti objavila razpravo ob 80-letnici obnove delovanja tržaškega Slovenskega gledališča z naslovom SNG za Trst in Primorje. Njen opus sodi med temeljne historiografske študije slovenskega gledališča zunaj matičnega prostora in ima spričo svoje pozitivistične temeljitosti in dokumentarne zanesljivosti referenčno vrednost za gledališko dejavnost celotnega slovenskega prostora. Za svoje delo je leta 2011 na natečaju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za raziskavo o slovenski dramatiki v Trstu prejela drugo nagrado; leta 2020 je bila nominirana za nagrado mira prav za knjigo Slovensko gledališče v Trstu 1848 – 2018; dve leti pozneje pa je prejela visoko priznanje Slovenske kulturno gospodarske zveze SKGZ za uspešno dolgoletno raziskovalno delo. Bogomila Kravos je izjemna kronistka in raziskovalka tržaškega življa in tamkajšnjega gledališkega življenja. Njeno delo je nenadomestljivo in pravzaprav eno redkih, ki načrtno raziskuje, beleži, zapisuje, interpretira, presoja in tako ohranja zgodovinski spomin na naše edino zamejsko gledališče. S svojim sistematičnim dokumentiranjem in zgodovinjenjem institucionalnega in ljubiteljskega razvoja slovenskega gledališča v Trstu od njegovih začetkov preko politično kritičnih obdobij do današnjih dni je Bogomila Kravos lucidno povezala gledališko zgodovino in družbenopolitični kontekst Trsta v različnih obdobjih, se dotaknila manjšinskega vprašanja, pa tudi ideoloških in različnih drugih pritiskov, vse to pa utemeljila in podkrepila z obsežnim arhivskim gradivom od gledaliških listov, dokumentov, kritik ter različnih biografskih in drugih zapisov. Njen opus ostaja ključen za razumevanje slovenskega gledališča v zamejstvu in pomeni relevantno oporno točko za seznanjanje in nadaljnje raziskovanje tržaškega gledališkega življenja ter pomena in vloge manjšinskega gledališča – kot ne tako redkega evropskega pojava – za podobo nekega naroda. Bogomilo Kravos je v svet gledališča uvedel njen markantni oče, o katerem je tudi napisala knjigo Zgodba mojega očeta. “Oče nam je zavestno predajal ljubezen do teatra. Mi, njegovi otroci, smo v gledališču dobivali osnovno védenje in znanje o naši tržaškosti. Šola, v rokah prebežnikov, nas je uvajala v neprepoznavni svet, gledališče pa v odločno držo.” Njene besede najlepše ponazarjajo vso partikularnost in kompleksnost bivanja v okolju, ki se zaveda pomena zgodovine, kulture in umetnosti ter zahteva jasna stališča v odnosu do sveta in družbenih pojavov. Draga Milica iskrene čestitke!

EURODRAM za izvirna dramska dela 2025/2026

Mon, 23 Mar 2026 13:12:52 +0100

Slovenski odbor EURODRAM je 23. septembra 2025 objavil natečaj za izvirna dramska dela. Do 21. decembra 2025 so prejeli 13 del. Odbor v sestavi Tina Mahkota (koordinatorka), Alja Predan, Darko Jan Spasov, Julija Potrč Šavli in dr. Gašper Troha, je izbral naslednja tri dela, ki jih je predložil mreži EURODRAM z več kot 300 člani in 30 različnimi jezikovnimi odbori v Evropi. Per Medeja (Morfologija sočutja) Maše Pelko Vile v Sloveniji Varje Hrvatin Nič ni nemogoče Tjaše Mislej Rezultati natečaja so od 21. 3. 2026 ob 12.00 objavljeni na spletni strani in na zavihku Eurodram Slovenija . Izbrana dela bodo predvidoma predstavljena na javnih branjih v Sloveniji, priporočena pa bodo tudi za odrsko uprizarjanje in prevode v jezike mreže EURODRAM.

Nagrade ZDUS 2026

Mon, 23 Mar 2026 08:43:00 +0100

Strokovna komisija v sestavi Jera Ivanc (predsednica), Mateja Pucko in Blaž Setnikar (člana) je odločila, da so prejemniki strokovnih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za leto 2026: Vlado Novak, Barbara Stupica, Mojca Funkl, Žan Koprivnik in Maja Borin. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Marija Vera” za življenjsko delo prejme Vlado Novak za vrhunske igralske dosežke na področju gledališča, filma in televizije. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Polde Bibič” za življenjsko delo prejme Barbara Stupica za vrhunske dosežke na področju scenografije, kostumografije in oblikovanja lutk. Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Duša Počkaj” za dveletno obdobje prejme Mojca Funkl za vlogi Erne v uprizoritvi Kazimir in Karolina Ödöna von Horvátha ter Katarine v uprizoritvi Ex Mariusa von Mayenburga. Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Duša Počkaj” za dveletno obdobje prejme Žan Koprivnik za vlogi Wolfganga Amadeusa Mozarta v uprizoritvi Amadeus Petra Shafferja ter Valentina v uprizoritvi In ljubezen tudi Draga Jančarja. Nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije “Marko Slodnjak” za dveletno obdobje prejme Maja Borin za dramaturgijo uprizoritev Toxic in Toxic vol. 2, za dramaturgijo in priredbo besedila uprizoritev Kot noč in dan in “Lav iz in di er” ter štirih literarno-gledaliških dogodkov.

Slovenska poslanica

Sat, 21 Mar 2026 11:06:53 +0100

Gledališče mi je na stežaj odprlo vrata že v zgodnjem otroštvu. V garderobi moje mame so se rojevale številne izmišljene zgodbe o nesrečnih kraljičnah, začaranih žabah, hudobnih škratih, pametnih ježkih, radovednih lastovkah – skratka, moja otroška domišljija bi poletela v nebo, če ta mamina garderoba ne bi imela stropa! Ena želja pa nikakor ni hotela iz garderobe – ni hotela odleteti nikamor: želja, da bi tudi sama enkrat imela garderobo, in tako sem enkrat tudi sama imela garderobo. V njej se sicer niso sprehajale princese in spletične, niti niso letale lastovke, pač pa so potihem vstopale najrazličnejše usode deklet, žena, mater ... Gledališče mi je še enkrat na stežaj odprlo vrata v svojo brezčasnost. Znašla sem se na dolgem potovanju skozi zgodovino človeškega hrepenenja, sovraštva, ljubezni, nestrpnosti, pohlepa, solz in smeha, spletkarstva in laži. Z vsako novo vlogo sem se vedno znova učila razumeti in začutiti vse te labirinte človeške duše. Na tem desetletja dolgem popotovanju iz luči v temo in iz teme v luč sem na odru stala skupaj z izjemnimi igralci: z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Poldetom Bibčem, Štefko Drolc, Lojzetom Rozmanom, Rudijem Kosmačem, in se od njih naučila, da v tem poslu ni ne bližnjic ne sprenevedanja ne cenenosti – hvaležna sem jim za to. Spoznala sem tudi moč besede in brezčasnost gledališča. Davno napisane besede grških klasikov zvenijo tako sodobno. V monodrami Nemško življenje govorim besede Goebbelsove tajnice izpred 80 in več let, ki zvenijo prav srhljivo današnje. Ničesar se nismo naučili, ker preteklost ni naučila sedanjosti, da bi razumela prihodnost. In v tem času, ko padajo vrednote, ko kot razumna bitja izgubljamo kompas – je treba govoriti, kričati z vseh odrov tega sveta ... Samo ne molčati! Jaz, ki ta oder zapuščam, in tisti mladenič, ki nanj šele stopa, sva enaka, sva na istih okopih. Gledališče se ne bojuje ne s puškami ne z bajoneti ne z medcelinskimi raketami in droni – bojuje se z besedo, ki se je ne da ne sestreliti ne razstreliti! Jaz nisem govorec ali pisatelj ali politik – sem samo igralka, ki zapušča ta oder, kateremu sem dala vse in še več, pa tudi dobila vse in še več od njega. In za slovo naj zaželim: vztrajaj v svojem poslanstvu gledališče, ljubezen moja. Marijana Brecelj, dramska igralka