61. Borštnikovo srečanje

Nagrajenci in nagrade

S podelitvijo festivalskih nagrad se je v nedeljo, 21. junija, končal 61. Festival Borštnikovo srečanje. V tekmovalnem programu si je strokovna žirija, ki so jo sestavljali Petra Vidali, Karolina Sadlauskaitė, Benjamin Zajc, Matija Ferlin in Snježana Abramović Milković, ogledala dvanajst predstav po izboru selektorice tekmovalnega programa Kaje Novosel. Za najboljšo predstavo je žirija razglasila uprizoritev Kralj Lear, ki je nastala v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in pod režijskim vodstvom Jerneja Lorencija. Podelili so tudi festivalske nagrade za režijo, celosten dramaturški koncept, raziskavo in razvoj besedila, odrski gib, scenografijo, za mlado igralko, štiri enakovredne nagrade za igro ter nagrado Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo. Na zaključni slovesnosti so podelili tudi Borštnikov prstan, ki ga je letos prejel Aleš Valič.

Velika Borštnikova nagrada v roke ustvarjalcem uprizoritve Kralj Lear

Po odločitvi strokovne žirije je Veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo 61. Festivala Borštnikovo srečanje prejela uprizoritev Kralj Lear v režiji Jerneja Lorencija in produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Kot je zapisala žirija, je Kralj Lear umetniško dovršena uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno in premišljeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja. Z izjemno disciplino in formalno natančnostjo uprizoritev ustvarja svet, v katerem se intimne usode posameznikov nenehno prelamljajo skozi širše družbene in zgodovinske sile.

Borštnikova nagrada za režijo

Nagrada gre režiserju Jerneju Lorenciju za režijo uprizoritve Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Jernej Lorenci se kanonskega Shakespearovega besedila loteva s svojo prepoznavno režijsko poetiko, ki jo v uprizoritvi nadgradi z dovršeno uporabo meditativnih in performativnih postopkov. Ustvari gosto atmosfero sveta, zaznamovanega z nasiljem, razpadom družbenih vezi in erozijo človečnosti, ki presega okvir Shakespearovega univerzuma ter nagovarja tudi sodobni čas. Z izjemnim občutkom za ritem, kolektivno igro in odrsko podobo vzpostavi uprizoritev, ki klasično besedilo prevede v močno in neposredno izkušnjo sedanjega trenutka.

Borštnikova nagrada za scenografijo

Nagrado za scenografijo prejme Branko Hojnik za scenografijo uprizoritev 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica ter 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica. Branko Hojnik v obeh uprizoritvah oblikuje dovršen scenografski prostor, ki se ves čas giblje na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. Scenografske rešitve presegajo zgolj potrebe zgodbe ter v uprizoritveni svet premišljeno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora. S tem ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki postane pomemben nosilec pomenov, gradi atmosfero obeh uprizoritev in vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem, zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom.

Borštnikova nagrada za raziskavo in razvoj besedila

Nagrado za raziskavo in razvoj besedila prejmejo Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss za besedilo uprizoritve Anhovo v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Dokumentarno dramsko besedilo prek fragmentacije in ponavljanja predstavi tragično usodo skupnosti iz spodnje Soške doline ter v prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov povezuje raziskovanje dejanskih zgodb z njihovim umetniškim posredovanjem. S premišljeno dramaturško strukturo odpira prostor za razmislek o odgovornosti, sistemskem nasilju in posledicah industrijskega onesnaževanja, pri tem pa uspešno ohranja ravnotežje med dokumentarno natančnostjo in čustveno močjo, ki uprizoritvi daje posebno avtentičnost in prepričljivost.

Borštnikova nagrada za celosten dramaturški koncept

Nagrado za celosten dramaturški koncept prejme Tomi Janežič za uprizoritvi 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica ter 1974 v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica. Tomi Janežič v uprizoritvah 1973 in 1974 skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo obravnavanega obdobja. S poglobljeno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presegata raven zgodovinske rekonstrukcije ter v prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti ustvarjata univerzalno zgodbo o človeku in skupnosti.

Borštnikova nagrada za odrski gib

Borštnikovo nagrado za odrski gib prejme Gregor Luštek za odrski gib v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Gregor Luštek ključ gibalnega jezika išče v priklonih in klečeplazenju, s čimer prek preprostih, ponavljajočih se gest ustvarja močno atmosfero ter razkriva družbeno hierarhijo, njene premike, padce in vzpone. Z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami odrski gib postane pomemben nosilec pomena, ki poglablja razmerja med dramskimi osebami ter učinkovito podpira osrednje tematske poudarke uprizoritve. V dialogu s scenografijo ustvarja celovito odrsko govorico, v kateri gibanje organsko izhaja iz prostora in ga hkrati soustvarja.

Borštnikova nagrada za mlado igralko

Žirija je Borštnikovo nagrado za mlado igralko namenila Mini Švajger za vlogo Regan v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Mina Švajger v vlogo Learove srednje hčere Regan vstopi subtilno in z natančno igralsko gradnjo postopoma razkriva njeno samozavest, preračunljivost ter hinavščino, obenem pa ohranja sledi človeške ranljivosti. Z drobnimi premiki v glasu, pogledu in telesni drži ustvari izrazito živ in ambivalenten lik, ki prepričljivo soustvarja kompleksna družinska in oblastna razmerja ter večplastnost uprizoritve.

Štiri enakovredne nagrade za igro

Timon Šturbej je prepričal z vlogo Edgarja v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Vlogo gradi izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco. Fizična ekspresivnost se organsko prepleta z glasovno interpretacijo in psihološko izgradnjo lika, zaradi česar Edgar preraste v enega najpretresljivejših likov uprizoritve.

Janez Škof prejme Borštnikovo nagrado za igro za naslovno vlogo Kralja Leara v uprizoritvi Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Z izjemno igralsko avtoriteto in odrsko prezenco uteleša vladarja, ki se oklepa moči, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V njegovi interpretaciji se oblast nenehno prepleta z nemočjo, oholost s strahom, odločnost pa z razkrojem, s čimer oblikuje večplasten portret človeka, ki se ob izgubi postopoma sooča z razpadom lastne identitete.

Ana Facchini je prepričala z vlogama v uprizoritvah Anhovo v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica. V obeh uprizoritvah se izkaže z organsko in neposredno igralsko maniro, s katero zgodbe vsakdanjih ljudi preobraža v prepričljive gledališke pripovedi. Z natančnim občutkom za mero in zadržanim izrazom tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter ustvarja prostor identifikacije in empatije.

Marjuta Slamič je navdušila z vlogo v uprizoritvi 1973 v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica. V svojo vlogo vstopa z visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnim razumevanjem družbenega ter zgodovinskega konteksta. S poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske in njeno usodo vzpostavlja kot univerzalno zgodbo vztrajnosti in odrekanja. Z notranjo trdnostjo, psihološko natančnostjo in subtilnim igralskim izrazom ustvari pretresljiv portret ženske, ki jo oblikujejo delo, odgovornost in skrb za bližnje, ter pomembno soustvarja sporočilno moč uprizoritve.

Nagrada Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo

Ustvarjalni kolektiv uprizoritve Nafta v produkciji Mini teatra je letošnji prejemnik Nagrade Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo. Ustvarjalci oblikujejo celovito in prepoznavno uprizoritveno vizijo, v kateri se vizualna podoba, zvočna krajina, dramaturgija, režijski prijemi in igralska prezenca zlivajo v izjemno usklajeno odrsko celoto. S premišljenim prepletom distopičnih elementov in psevdodokumentarističnih strategij ustvarjajo uprizoritveni jezik, ki sodobne družbene teme nagovarja z izrazito gledališkimi sredstvi ter uprizoritveno formo vzpostavlja kot enakovreden nosilec družbene refleksije.

Zaključno mnenje strokovne žirije

Ogled tekmovalnega programa 61. Festivala Borštnikovo srečanje potrjuje, da je slovensko gledališče vitalen in družbeno odziven prostor. Gre za gledališče, ki se aktivno vpenja v aktualne slovenske in svetovne polemike, jih preizprašuje, analizira, problematizira, vrednoti ter se do njih jasno opredeljuje. Kadar je pri tem uspešno, vzpostavlja potencial javnega dialoga, ki ga v sodobni družbi izgubljamo z nepredstavljivo hitrostjo.
 
Izbrane uprizoritve pričajo tudi o vse večji zavesti ustvarjalk in ustvarjalcev o skupnostih, ki jih nagovarjajo. Predstave praviloma izhajajo iz jasno prepoznavnih družbenih, generacijskih, lokalnih ali interesnih kontekstov, pri čemer ne izgubljajo ambicije po širšem umetniškem in družbenem nagovoru. Prevladujoči ustvarjalni princip tekmovalnega programa je snovalno gledališče. Posebej je izstopal dokumentaristični pristop, saj vrsta uprizoritev izhaja iz raziskovanja konkretnih družbenih in mikrodružbenih okolij. Predstave se posvečajo političnim, ekonomskim, okoljskim in družinskim razmerjem ter pogosto nastajajo na podlagi obsežnih raziskovalnih procesov. Obravnavajo svetovne in lokalne pojave, vidne in spregledane katastrofe, humanitarne in ekološke krize, genocid, vzpon klerofašizma ter druge simptome sodobnega časa, ob tem pa izpostavljajo moč posameznic in posameznikov, skupnosti ter pomen solidarnosti. Mednarodni članici in člana žirije je posebej nagovorila in hkrati presenetila izrazita neposrednost političnega govora v slovenskem gledališču ter pripravljenost ustvarjalk in ustvarjalcev, da se do družbenih vprašanj opredeljujejo jasno, argumentirano in brez večjih zadržkov.
 
Čeprav so bila izhodišča predstav pogosto raznolika, jih je povezoval soroden uprizoritveni pristop. Prevladujoča je bila pripovedovalska forma, ki je v številnih primerih ostala osrednji ustvarjalni princip. Žirija ob tem ugotavlja, da ta pristop ni vedno nadgrajen z enako premišljenimi dramaturškimi, režijskimi ali drugimi uprizoritvenimi postopki. Predstav, ki bi vse svoje elemente povezale v kompleksno, večplastno in formalno dovršeno umetniško celoto, ni veliko, prav zato pa so najbolj izstopajoče med njimi še toliko močneje zaznamovale letošnji tekmovalni program.
 
Izbrane predstave je povezovala tudi uporaba ozvočenja in mikrofonov, ki so se pojavili v enajstih od dvanajstih uprizoritev. Žirija opaža, da takšna odločitev le redko izhaja iz jasno artikuliranih estetskih ali vsebinskih razlogov, saj pogosto predstavlja samostojen uprizoritveni postopek, katerega funkcija znotraj celote ni jasno razvidna. Njihova skoraj samoumevna prisotnost pa razkriva širši uprizoritveni trend, v katerem posredovani glas vse pogosteje nadomešča neposredno igralsko komunikacijo.
 
Pa vendar letošnji festival ponovno potrjuje, da ima slovensko gledališče trdne temelje in dovolj ustvarjalne moči za nadaljnji razvoj. Ostaja prostor, ki zna suvereno misliti sebe in svet, v katerem nastaja, ter vztrajno iskati nove načine umetniškega izraza in družbenega delovanja.

Nagrada Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije

Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev preteklega leta (2025) prejme uprizoritev Anhovo v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Uprizoritev Anhovo presega okvir gledališke predstave in se uveljavlja kot pogumna družbena gesta, nastala na presečišču poglobljenega raziskovanja, umetniške odgovornosti in izrazitega družbenega angažmaja. Čeprav izhaja iz konkretnega lokalnega okolja, odpira univerzalna vprašanja delavskih pravic, neetičnih korporativnih praks ter njihovih posledic za posameznike, družine in skupnost. Izjemna predanost ustvarjalne ekipe, raziskovalna temeljitost ter prepričljiva uprizoritvena moč ustvarjajo pretresljivo gledališko izkušnjo, ki prizadetim vrača glas in dostojanstvo ter potrjuje moč gledališča kot prostora javnega spomina, refleksije in družbenega dialoga.

Nagrade Društva slovenskih gledaliških režiserjev in režiserk

Društvo gledaliških režiserk in režiserjev je nagrado Nepogrešljivi za leto 2025 podelilo Gašperju Torkarju, tonskemu tehniku v Slovenskem mladinskem gledališču, Branislavu Ceroviću, producentu v Mini teatru, in Alenu Benišu, scenskemu mojstru v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana.

Posebno nagrado Nepogrešljivi za dolgoletno ustvarjanje je društvo podelilo Bredi Dekleva, šepetalki in vodji predstav v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.

 
ISKRENE ČESTITKE NAGRAJENKAM IN NAGRAJENCEM! BRAVO!