Milena Zupančič

1946-2026

Poslovila se je dramska igralka Milena Zupančič (1946-2026).

Dramska igralka Milena Zupančič je bila ena najvidnejših osebnosti slovenskega in evropskega gledališča, radia, filma ter televizije. Njeno izjemno igralsko mojstrstvo je pustilo neizbrisen pečat v gledališki umetnosti, kjer je s sugestivno interpretacijo in vrhunsko izrazno močjo bogatila slovensko kulturno krajino več desetletij.

Leta 1999 je prejela najvišje priznanje slovenskega gledališča – Borštnikov prstan. Bila je prejemnica nagrade Prešernovega sklada (1975) in velike Prešernove nagrade (1993), kar potrjuje njeno vrhunsko ustvarjalnost in umetniški prispevek k slovenski kulturi. 

V slovo Mileni Zupančič

Ptica ve, da je živ čudež 

in o tem poje.

Tako preprosto je to.

 

Spominjali se bomo tvoje navihanosti, neukrotljive iskrive svetlobe in toplih pobegov na svetlobo. Hvala za vse pesmi na naših odrih.

Milena Zupančič je bila igralska zvezda v pravem pomenu besede – ne kot produkt popularne kulture, ampak kot vrhunska umetnica, ki je s svojo karizmo in interpretacijami osvojila tako stroko kot občinstvo. Za mnoge bo ostala večni simbol Mete iz filma Cvetje v jeseni, idealizirane podobe čiste ljubezni, ki jo ljubezensko prebujenje popolnoma prevzame. Njena nepozabna Karolina Žašler v Vdovstvu Karoline Žašler pa ostaja ena najbolj pretresljivih upodobitev tragične ženske usode na filmu.

Milena Zupančič se je izkazala tudi z izrazito raznolikostjo svojih odrskih kreacij. Vloge, kot so temperamentna Puza Frou-Frou v Dami iz Maxima, krhka in iluzij polna Blanche v Williamsovi drami Tramvaj poželenje ter subtilno in globoko izrisana Zofija v Hiengovem Izgubljenem sinu, kažejo na igralko, ki je znala mojstrsko utelešati najrazličnejše ženske like. Svojo igralsko virtuoznost je dokazala tudi v vlogah, kot so Ana in Lenka v Šeligovih dramah, Agata v Zločinu na Kozjem otoku ter z vlogami v dramah svojega umetniškega in življenjskega sopotnika Dušana Jovanovića, mdr. Marje Timofejevne, Lidije, Irene, Emilije, Jokaste in Milene, če jih naštejemo le nekaj. Poseben pečat je pustila s suvereno interpretacijo kompleksnih likov v delih Henrika Ibsena (Peer Gynt, Rosmersholm) in Shakespeara (Kralj Lear, Macbeth), kjer je z izjemno igralsko prezenco ustvarila prepoznavno poetiko absurdne komike in globoke eksistencialne drame.

Nagrade, ki jih je Milena Zupančič prejela, potrjujejo, da je bila izjemna igralka, ki je združevala vrhunski igralski artizem in subtilno senzibilnost sodobnega človeka. Kritiki so o njej zapisali, da ima “izjemen posluh za disharmonične tone življenja” in da “ustvarja umetniške viške svojega igralstva v vlogah, kjer je prisotna močna notranja drama”.

Milena Zupančič ni bila zgolj igralka – bila je umetnica, ki s svojo predanostjo in neprestanim iskanjem novih izraznih možnosti venomer bogatila umetniški prostor. Razumela je, da je igranje veščina, ki jo je treba nenehno mojstriti in razvijati, ter da mora igralec skozi razumevanje življenja oblikovati svoj izraz. V tem polnem zlitju razuma, občutenja in veščine se je razkrila umetniška veličina Milene Zupančič.

Tudi v zadnjih letih, kljub hudi bolezni, je dokazovala svojo neprekosljivo igralsko mojstrstvo, mdr. z vlogami v predstavah Antigona, Pot neizbrana, Cement Beograd, To noč sem jo videl in Vsi ptice, hkrati pa je ostala aktivna tudi na filmu, radiu in televiziji.

Milena je bila nadvse srčna kombinacija znanja, talenta, občutljivosti, razuma in predvsem globoke človečnosti. Je in bo ostala v našem spominu kot izjemna dramska umetnica, ki je s svojo umetniško potjo ne le oblikovala temeljne dosežke slovenskega gledališča, temveč tudi trajno zaznamovala evropski kulturni prostor.

Počivaj v miru Milena!

Milenini hčerki, sorodnikom, prijateljem in kolegom izrekamo iskreno sožalje.