Leja Jurišić

Leja Jurišić (1978 - Ljubljana) je diplomirana pravnica, koreografinja in plesalka. V mladosti se profesionalno ukvarja s športno gimnastiko in 1991 postane jugoslovanska državna prvakinja. Njeno umetniško delo v preseganju vsakdanjega razumevanja liminalne telesnosti na videz naravno in skoraj lahkotno zavzema različne pozicije radikalnega performativnega izraza, pri čemer se hkrati giblje znotraj okvirov plesa, performansa in politične umetnosti. Gledalčevo pozornost od telesnosti kot take preusmerja k ločnici med telesom v gibanju, nemirovanju (tekst) in tem, čemur bi lahko rekli telo sredi nemira (kontekst). Leja Jurišić, ki ji kritike družbenega, ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin niso tuje, razume človeško telo kot močan emancipacijski mehanizem ustvarjanja izkušenj odpora - tako za plesalca oz. plesalce kot za občinstvo. Svoje delo je predstavila v številnih gledališčih in na festivalih po Evropi, ZDA in Mehiki npr. Hellerau Dresden (Nemčija), Tanzquartier Wien (Avstrija), FCTAI Festival, Zacatecas (Mehika), Art+ New York (ZDA), Performance space, London (Velika Britanija), Tanzhaus NRW, Düsseldorf (Nemčija), Les Subsistances, Lyon (Francija), U3 - trienale slovenske sodobne umetnosti, Mladi levi, Exodos, Mesto žensk, Cofestival, Spider itd. Poleg koreografskega dela Leja Jurišić sodeluje kot plesalka s koreografi in režiserji kot so Tim Etchells/Forced Entertainment, Sebastijan Horvat, Janez Janša in Meg Stuart. Performans Skupaj je brezkompromisni komentar na tempo sodobnega sveta, ki poleg "svobodnega" časa drobi tudi temelje pripadajočih skupnosti. Zala Dobovšek, Skupaj: 360 minut prisotnosti, Dnevnik, 1. februar 2018 Ostaja tako vprašanje, kaj je tisto neopredeljivo, kar drži gledalčevo pozornost prikovano na odrsko dogajanje. Njuna energija, intenzivnost, avtentičnost? Vztrajnost, odločenost, humor, milina in bolečina ter druge razsežnosti človeškega sveta, ki se manifestirajo v Skupaj? Norost njune pripravljenosti in jasnosti v popolnosti predati se in vstopiti v ta skupni prostor? Verjetno je odgovor ena od skrivnosti umetnosti (in življenja), vsekakor pa ni dvoma, da sta Leja Jurišić in Marko Mandić s svojim Skupaj zavzela jasno pozicijo in z močno ter neprecenljivo gesto nagovorila prisotnost opazovalcev. Za več kot le šest ur. Zato lahko brez dvoma zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa. Nika Arhar, Magija šesturne intenzivne prisotnosti, RTV MMC, 8. februar 2018 S tem delom je [Jurišićeva] dosegla odlično transgresijo dela "A Perfect Day" (1999) Maurizia Cattelana, ki jo uprizori preko performansa kot anti-mezohističnega pobeglega akta. Joseph Nechvatal, Leja Jurišić: Najlepši trenutki so najkrajši, A Slovenian Biennial that Breaks the Mold, Hyperallergic, 30. avgust 2017 Ko pa je bivša jugoslovanska gimnastična prvakinja začela plesati, ko je pokazala, s kakšno lahkoto obvladuje figure, tla, stene, strop, inverzije in kako organsko se prevaja iz giba v gib, se je na plesni sceni zgodil čudež. Z Jurišićevo je slovenski sodobni ples dobil plesalko, performerko in koreografinjo, katere telo nosi vednost, ki jo je mogoče zaznati celo v zadnji vrsti dvorane. Ana Schnabl: Kar vem jaz, ve tudi moje telo, Dnevnik, 28. april 2015 Mednarodni festival Cosmicomico sta odprli dve predstavi, ki prevprašujeta svoje razmerje s klasično evropsko kulturo: španska Comissura Patricie Pardo in, predvsem, Balet upora, odlično delo iz Slovenije. Predstavi spreobračata kulturne oblike (v prvim primeru gre za odvratni variete, v drugem pa za ponoreli ples, ki ga spremlja kitični diskurz o sami ideji enotne Evrope), da bi zavzeli kritičen odnos do družbenega konteksta, v katerem nastajata. Rodolfo Obregón: Festival Cosmicómico de Teatro Alternativo Internacional, Teatro Mexicano, 23. junij 2015 Balet upora ... je ena od najpomembnejših, vsekakor pa najbolj izstopajočih in interpretativno najbolj odprtih predstav Gibanice 2013. ... Ta predstava je ena od najzanimivejših, saj ne odpira le možnosti očitne interpretacijske primernosti, kot je odzivanje na politične, ekonomske in druge realne kontekste, temveč tudi znotraj sestavljene strukture kliče po preizpraševanju prepoznavanja in redefiniranja plesa in plesne umetnosti kot nasilno ločenih od svojih označevalcev in označenega oziroma od ustvarjanja pomena na sploh. Igor Ružić: Od minimalističnih raziskovanj do utopičnih zanosov, Maska, letn. XXIX, št. 163-164, 2014 Performerko žene neukrotljiv bes do aktualnih evropskih razmer. Evropa je finančna konstrukcija - zemljevid kontinenta na odru ni več kot ohlapno povezan konstrukt iz bankovcev. To Evropo evro-diktature se lahko samo razpleše in pod golimi nogami raztrga, to naredi Leja Jurišič v zdelanem tutuju z izposojo gibov iz neke evropske preteklosti, ko vsaka država sicer ni imela svojega lastnega plesnega stila, svojo valuto pa pač. ... In potem, naprej v vodnjak preteklosti, do globin grške mitologije, ko je bila 'Evropa' lepa ženska, po kateri je poimenovana tuja celina. Torej je res, Evropa je ženskega spola. Boris Michael Gruhl: Wie Frauen tanzen und Männer tanzen lassen: Eindrücke vom "Young European Choreographers" in Dresden, Tanznetz, 29. november 2014(Nemčija) Koreografinji, plesalki in performerki Leja Jurišić in Teja Reba sta prvič presenetili leta 2009 s projektom Med nama, ki je uvedel njun transgresivni humor, naskakovanje stereotipov, ludizem, prevpraševanje telesa. S projektom Zofa se je igra besed kazala kot lucidni preblisk, kot nadrealistični absurd ali politična nekorektnost, kakršno sta manifestirali tudi z vdorom na okroglo mizo Rehearsing freedom, kjer so v navzočnosti takratnega ministra Simonitija debatirali o svobodi vaj, obenem pa zavzeli prostor za vaje… Predstava Druga svoboda je s tematizacijo spola in telesa znova udarila na polno. Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 2014 Skozi prepletanje plesa in gledališča s performansom spodvijata robove ekstremnih telesnih stanj in se brezkompromisno lotevata vsebin, ki zadevajo kolektivni in intimni upor proti svetu, ki večino ljudi potiska na margino… Danes sodita med najvznemirljivejše slovenske koreografe. Mojca Kumerdej, Leja Jurišić in Teja Reba, Sobotna prilog Leja Jurišić je prva v svoji generaciji plesalcev, ki so eksplicitno prelili tematiko revolta v koreografijo in to naredi z provokativno modernistično formo za današnji pozni postmodernizem. Helmut Ploebst [Balet upora], Des Standard, 3. junij 2012 Dekadenca figur, ki jih Leja Jurišić in Teja Reba uprizarjata v performansu Zofa, govori o eroziji kulturne in neoliberalne Evrope in s tem vedno močnejšega odrivanja intelektualnosti. Performans, ki močno zbada in kjer si vsak posamezen gledalec izbere svojo lastno "rimo". Helmut Ploebst, DER STANDARD, 5. december 2010 Prvenec Leje Jurišić [R'z'R] vsekakor dokazuje, da je trenutno med najbolj obetavnimi mladimi koreografi v Sloveniji. Bojana Kunst, 2005

Nagrade

2013 Nagrada Ksenije Hribar 2005 Posebna nagrada žirije za predstavo R'z'R - Gibanica