Andrija Rustja

1933-2026

V 93 letu je v ponedeljek po krajši bolezni umrl tržaški igralec, režiser, dramaturg in vsestranski kulturni delavec Adrijan Rustja. Bil je eden od prepoznavnih obrazov Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu.

Adrijan Rustja se je rodil v Trstu, 1. julija 1933. Na AGRFT je študiral režijo in se leta 1960 zaposlil v tržaškem gledališču. Veljal je za vsestranskega gledališkega ustvarjalca, saj je poleg igre in režij lahkotnejših del (recitalov, operet), v katerih je tudi sam igral, bil še urednik gledaliških listov in zbornikov, vodja gledaliških tečajev in mentor amaterskih dramskih skupin. Ustanovil in vodil je tudi igralsko skupino v Beneški Sloveniji in sodeloval z Radiem Trst A.

Za svoje delo je prejel ZDUS nagrado Marija Vera za življenjsko delo. Primorski gledališčniki pa so ga nagradili z tantadrujem.

 

UTEMELJITEV ŽIRIJE

Adrijan Rustja – prejemnik tantadruja za življenjsko delo

“Fant, ne bo nič”, mu je rekel Modest Sancin, potem ko se je Adrijan Rustja konec petdesetih let prejšnjega stoletja s študija v Ljubljani vrnil v Trst željan dela in nastopov v teatru v rojstnem mestu. Bil je prvi Tržačan z diplomo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kako se je veliki Sancin zmotil: od tistega “fant, ne bo nič”, je Rustja odigral in režiral nič koliko vlog in predstav vse do danes, ko ga mladostnega in ustvarjalnega obkrožajo leta.

Svoje prve korake v življenje in na odru je Adrijan Rustja opisal v avtobiografski knjigi Rodil sem se v soboto, a ne bo odveč, če nekaj postaj umetniškega delovanja in rasti povzamemo iz živega pogovara s slavljencem in nagrajencem, ki smo ga imeli pred dnevi na njegovem domu, obsijanem od zelenja, miru in žvrgolenja.

Rustja je obiskoval italijanske šole in šele po osvoboditvi leta 1945 so ga jeseni prepisali na slovensko višjo šolo v ulici Lazzaretto vecchio. Profesor Fajs ga je vključil v igralsko skupino. Začela se je igralčeva pot z nastopom v Veliki abecedi in nato v Molierovi komediji. Sledile so vloge na radiu, pozneje jih je oblikovala tudi kot član Radijskega odra. Od leta 1951 do leta 1955 štejemo kar 200 radijskih nastopov. A postavljen je bil pred dilemo: ali gledališče ali glasba. Adrijan Rustja je bil namreč tudi nadarjen pianist, klavir je študiral na Glasbeni matici. Negotovost mu je razpršil Jože Babič, ki ga je prepričal, naj gre na študij na AGRFT v Ljubljano. In ko se je vrnil, ga je udaril tisti “fant, ne bo nič”, zato je poiskal srečo in službo v Novi Gorici in ju tudi našel. V sezoni 1959/1960 je v Solkanu režiral Hlapca Jerneja in Sveti plamen. Nato se je vrnil v Trst Jože Babič in vrnil se je tudi Adrijan Rustja. Od takrat je ostal zvest Slovenskemu stalnemu gledališču do upokojitve 1. julija 1993. V tem dolgem obdobju 33tih let je v tržaškem teatru delal domala vse, kar se je delati dalo. Rustja avtoironično pravi, da je bil deklica za vse, od nekakšnega finančnega ministra do organizatorja in animatorja na terenu, od urednika gledaliških listov do igralca in režiserja pa pisec tekstov. Radijskih in odrskih. Veliko je bilo zadoščenj in odličnih trenutkov, a žal, pravi slavljenec, se ni nikoli izpel ne kot igralec ne kot režiser, najbrž zaradi tega, ker se ni nikdar prilizoval umetniškim vodjem, svoje izvengledališke energije je raje namenjal družini.

A bil je in je še vedno predvsem človek teatra. Njegov ustvarjalni lok je impozantno presenetljiv. Poglejmo nekaj številk.

Od leta 1960 do leta 1993 je Rustja v tržaškem gledališču režiral 33 predstav in ustvaril 120 vlog.

Od leta 1960 do danes je za radio pripravil kar 480 oddaj – režije, vloge, adaptacije, lastni literarni projekti.

Bil je med tvorci Beneškega gledališča: v Nadiških dolinah je od leta 1975 do 1985 postavil na oder kar 10 iger in s tem pripomogel k uzaveščanju slovenstva.

Več let je sodeloval tudi z Radiom Koper, predvsem v satiričnih oddajah Andreja Jelačina.

Razdajal se je za Gledališko šolo in režiral po društvih, med drugim je režiral tudi prvi festival slovenske popevke v Trstu leta 1963.

Igral je v filmih in na televiziji, svojo 70-letnico pa je v tržaškem teatru obeležil z Zadnjimi lunami Furia Bordona. Premiera je bila 9. januarja leta 2004.

Tudi po upokojitvi Adrijan Rustja ni miroval, ustvarjalna žilica in predanost gledališču mu nista pustila, da bi dnevi potekali v brezdelju. Vključil se je v Popotne komedijante, pisal tekste, ustvarjal. Prejel je več nagrad. Naj jih nekatere omenim:

leta 1981 Borštnikova nagrada z diplomo za vlogo viteza Bledice;

leta 1987 nagrada ZDUS za vlogo učitelja Šviligoja;

leta 1985 plaketo boja in dela za delo v Benečiji;

leta 1985 nagrada Mladi oder za Blagovestnika;

leta 2005 nagrada za življenjsko delo ZDUS (Zdrušenja dramskih umetnikov Slovenije) Marija Vera.

Adrijan Rustja je s svojim večdesetletnim delom resnično dokazal, da se da enovito združiti primorski kulturni prostor in s tem slovenskega. Umetnik je živ dokaz povezovanja, saj je nastopal in delal tako v Benečiji, na Goriškem, Tržaškem in Koprskem, presegal je ideološke in strankarske jezove, bil vse življenje predan gledališkemu artizmu, slovenski besedi in utrjevanju dostojanstva slovenskega človeka.

Zato je žirija v sestavi Vesna Humar, Alen Jelen in Marij Čuk počaščena, da lahko Adrijanu Rustji podeli tantadruja za življenjsko delo za leto 2023. Iz srca čestitamo.