Tantadruj 2026

nagrade Primorskih gledališč

Poročilo žirije za nagrade tantadruj 2026

Žirijo gledaliških nagrad tantadruj, ki jih razpisujejo tri primorska gledališča, so v sezoni 2025/26 sestavljali Ana Perne, Matej Bogataj in Martin Lissiach (predsedujoči). Skupno so Slovensko stalno gledališče, Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica nominirali šestnajst predstav.

Repertoarji so se med sabo opazno razlikovali in občinstvom ponudili raznolik spekter predstav. Besedilne predloge so sorazmerno zastopali klasični teksti, sodobna dramska dela in avtorski projekti. Pomemben del programa je neposredno izhajal iz primorskega prostora oziroma ga nagovarjal skozi njegovo zgodovinsko in prostorsko dediščino ter medetnične stike v najširšem pomenu.

Pri obravnavi vprašanj sodobnega človeka in njegove umeščenosti v čas in prostor so uprizoritve ponekod v ospredje postavile neposredno družbeno refleksijo, drugod preizpraševanje intimne ali kolektivne identitete. Ustvarjalci so pri tem posegali po raznovrstnih uprizoritvenih prijemih in se dotaknili tem, ki so v današnjem času še posebej pereče (podnebne spremembe, družbene preobrazbe, spreminjajoči se globalni red ...). Primorska gledališča so tudi v tej sezoni potrjevala svojo vlogo odprtega in vključujočega prostora, ki občinstev ne nagovarja z dokončnimi odgovori, temveč s premišljenimi vprašanji o posamezniku, skupnosti in prihodnosti.

Žirija obenem ugotavlja, da so bile nekatere produkcije zastavljene širokopotezno in z velikim ustvarjalnim zamahom, medtem ko bi bile druge lahko zastavljene bolj ambiciozno. Pri tem nikakor ne gre spregledati očitnih razlik v ustroju in statusu posameznih gledaliških hiš, kar se kaže že v obsegu njihovih repertoarjev. Tudi letos gre izpostaviti vpliv Evropske prestolnice kulture, ki je zaznamoval četrtino celotne sezone.
V primerjavi s preteklimi sezonami je žirija sicer beležila nižji delež koprodukcij. Uprizoritve so režirali režiserke in režiserji različnih generacij in geografskih okolij, pri čemer je odpiranje primorskega gledališkega prostora tudi mlajšim ustvarjalcem spodbudno. To velja tudi za bogat in razkošen spekter ustvarjalcev in sodelavcev, ki so na primorske odre vnašali najrazličnejše kakovostne ustvarjalne prvine. V tem okviru gre izpostaviti bohoten nabor očarljivih igralskih stvaritev. Omeniti gre tudi nekaj mlajših igralk in igralcev, ki si ob izkušenih kolegicah in kolegih utirajo pot v slovenski gledališki prostor.

V sami besedi gledal-išče se skratka nekaj ... išče. Tudi letos nam je bilo v ponos, da smo se s primorskimi in drugimi občinstvi lahko radostili ob gledališki igri ter ugotavljali, kako vedno znova drži, da je življenje oder in da je oder življenje. Zagon pri kolektivnem iskanju in preizpraševanju intimnih dilemam posameznika ter družbenih dinamik se dosledno prerojeva. Hvala za vse gledališke presežke, ki smo jim bili priča v pretekli sezoni, s katero je žirija vstopila v nov triletni mandat, trem primorskim gledališčem pa se na tem mestu zahvaljuje za izkazano zaupanje.

Po presoji ogledanih predstav se je žirija po temeljiti razpravi soglasno odločila nagraditi tri vidnejše gledališke dosežke.

Nagrado tantadruj za najboljšo predstavo v celoti prejme ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji Sebastijana Horvata in dramaturgiji Milana Ramšaka Markovića, v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica.

V potu mojega obraza ni prva uprizoritev, ki se zavestno odpove besedi v korist drugih izraznih sredstev, niti ni prva, ki iz anonimnosti zakulisja na oder postavi tehnično osebje. Vrednost teh odločitev se kaže v načinu, kako oba postopka organsko poveže v esejistično refleksijo o delu in tehnološkem razvoju ter njunem vplivu na oblikovanje posameznika in družbe. Skoraj povsem neverbalni zastavek občinstvu le tu in tam omogoči, da prestreže drobec stišanega pogovora, ter ga postavlja v vlogo dejavnega opazovalca, ki spremlja dogajanje, koreografsko, scenografsko in sicer gnano s fluidnim ritmom neprestane gradnje in razgradnje vselej novih kontekstov znotraj javne in zasebne sfere. Fragmentarna dramaturgija izbere nekaj tipskih situacij iz različnih obdobij časovne osi od druge polovice 20. stoletja dalje, prek katerih razpira vprašanja spolnih in socialnih razlik ter vpliva kapitalistične logike na delo kot temeljno družbeno vrednoto in medčloveške odnose, ki jih delo bistveno določa; pokaže, kako sistem upravlja s posameznikom, čedalje bolj odtujenim od skupnosti, in njegovo potrebo po smislu vključuje v princip produktivnosti, pri čemer tudi prosti čas postane del istega mehanizma – in ta zahteva davek lastnega potu.

Uprizoritev, ki jo odlikuje izrazito kolektivna igra – tako igralskega kot tehničnega ansambla –, si prizore vsakdanje rutine dovoli prikazovati v njihovi dolgotrajnosti, tudi suhoparnosti in banalnosti, obenem v odrsko tkivo vnaša prefinjeno humorno noto, ko denimo tehnološki razvoj označi z evolucijo čistilnih metod. Svoj lok sklene v apokaliptični viziji prihodnosti, podprti z močnimi videoprojekcijami, glasbo ter zvočno in svetlobno sliko; a udaren zaključek ne poda zgolj katastrofične podobe sveta, v katerem človeka nadomeščajo lastni tehnološki mehanizmi, temveč deluje kot uprizoritveno silovit poziv k razmisleku o našem ravnanju in prihodnosti, ki jo ustvarjamo.

Nagrado tantadruj za igralski dosežek prejme Anuša Kodelja za vlogo Anuše v avtorskih projektih 1979 in 1980 ter 1982 v režiji in dramaturgiji Tomija Janežiča ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica in v koprodukciji GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica, Ustvarjalnega centra Krušče ter Slovenskega mladinskega gledališča.

V vlogi gluhoneme Anuše Anuša Kodelja ustvari dovršen in skozi celoten gledališki projekt Tomija Janežiča popoln ter svojevrsten lik. V predstavah 1979 in 1980, kjer ustvarja tudi druge like, ter 1982 izkazuje izjemno glasovno, telesno in psihološko transformativnost ob uporabi samosvojega jezika.
Njena interpretacija odpira vprašanje sporazumevanja tudi takrat, ko govorimo različne jezike in se med seboj ne razumemo. Z izrazito osebno igralsko poetiko prepričljivo upodablja ranljivost, telesne omejitve in družbeno marginalizacijo, pri čemer njen lik ne določa pomanjkanje, temveč dostojanstvo, humor, trma, nežnost in kompleksnost človeške, družinske ter družbene izkušnje. V njenih odrskih gestah se zgošča ena osrednjih tem Dodekalogije: potreba po pripovedovanju zgodb, s katerimi se osmišljajo izgube, osamljenost, smrt ter intimne in kolektivne tragedije, obenem pa se spletajo spomini, čustva in vezi skupnosti.
Dolgotrajna forma predstav, večplastne časovne strukture in intenzivna bližina med izvajalci in občinstvom ji omogočajo razvoj posebne igralske etike – etike poslušanja, odzivanja in sobivanja z drugimi. Anuša Kodelja s svojo popolno interpretacijo pokaže, kako poslušati, tudi ko ne slišimo, in kako biti slišan, tudi ko ne govorimo. Njena vloga zato presega okvir posameznega igralskega dosežka ter postaja nosilec kolektivnega uprizoritvenega organizma gledališkega projekta Tomija Janežiča.

Nagrado tantadruj za (ne)vidni dosežek prejme Domen Lušin za oblikovanje svetlobe in avtorstvo videa v uprizoritvi po romanu Alessandra Baricca Ocean morje v režiji Ivana Lobode in dramaturgiji Helene Šukljan ter produkciji in izvedbi Gledališča Koper.

V Bariccovem romanu Ocean morje morje ni le naslovni junak, enak drugim, ki so v letovišče na koncu sveta prišli po odgovore in ozdravitev. Je skrivnostna sila, ki v notranje napetih in včasih že skrhanih in negotovih iskalcih in fantastih povzroča spremembe in jih sili k odzivom, takšnim in drugačnim. Vse to ostaja tudi v uprizoritvi koprskega gledališča in v režiji Ivana Lobode. Pri tem natančno, čeprav pomensko razprto gradi včasih skrivnostne in celo malce čudaške odnose med protagonisti s sugestivnimi in v pomenih razprtimi atmosferami. Oblikovanje svetlobe in videa Domna Lušina igra pri tem ključno vlogo. S projekcijami morja, za katere se zdi, kot da skrivnostno morje vdira v prostor in preplavlja poskuse protagonistov, da bi se mu približali in s tem ugledali poslednjo, tudi lastno resnico. Tudi z ostrimi svetlobnimi prehodi med prizori, ki so nabiti vsak s svojo mestoma pridušeno atmosfero. Predvsem pa s sencami, ki se vlečejo in padajo za nastopajočimi, za katere se zdi, da kažejo vse tisto, kar so v obmorski kraj na begu oziroma pri svojem iskanju prinesle osebe; sence so skrivnost, ki se potem razkriva v njihovih akcijah in v konverzaciji. Lušinovo oblikovanje svetlobe ne le poudarja sugestivne atmosfere, temveč nas opozarja, da smo vsi del istega, da je morje naša končna usoda, hoteli ali ne.

Vladimir Jurc - Lali

Ime mu je Vladimir. Vladimir je bila za majhnega otroka predolga beseda, preveč zlogov za mlada usta. Zato si je skoval svoje ime: Lali. In kot Lalija ga poznajo vsi, ki jih gledališče resnično zanima.

Vladimir Jurc - Lali, rojen 5. februarja 1950 v Mariboru, je danes eden najpomembnejših slovenskih gledaliških ustvarjalcev zadnjega pol stoletja.

Njegova igralska pot se je začela na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1974 je diplomiral v razredu Poldeta Bibiča in že takrat je bilo jasno: ta igralec na odru ni le prisoten, ampak biva.

Prvo desetletje svojega igralskega življenja je posvetil Slovenskemu mladinskemu gledališču v Ljubljani (1974–1983), kjer je soustvarjal živahno, eksperimentalno ansambelsko igro – prostor tveganja, iskanja in kolektivne ustvarjalnosti. Zaradi svojega izrednega posluha za jezik in globokega čutenja igre je kmalu postal docent, nato profesor za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT ter bil vzgojitelj in učitelj številnim rodovom igralk in igralcev.

Nato pa: sezona 1983/84 – Trst. Slovensko stalno gledališče. To, za kar je sprva mislil, da bo epizoda, se je spremenilo v življenjski projekt. Jurc je v gledališki kapital tega mesta v zalivu vložil vse: glas, telo, čas, predanost.

“Ko sem prišel v Trst, sem mislil, da bom ostal sezono ali dve. A Trst te posrka. To gledališče ima krepko poslanstvo. Tu igralec ne igra le za umetniški uspeh, temveč za občinstvo, ki v slovenski besedi vidi svojo bit, svoj obstoj. Ta odgovornost te spremeni in te drži pokonci.”

Kritiki so ga opisali z besedami, ki se znova in znova ponavljajo: trma, lucidnost, neizmerna predanost, disciplina. Teatrologi Moravec, Inkret in Predan so prepoznali isto: da Jurc likov ne igra, ampak jih razume od znotraj.

Posebej izstopa njegova zavezanost odrskemu jeziku. Za Jurca je beseda glasba, psihologija, meso vloge.

“Beseda na odru ni le nosilec informacije; je glasba, je psihologija. Če jezik nima prave teže in barve, lik ostane prazen. Zato sem bil vedno strog do sebe in svojih študentov – slovenski jezik si zasluži popolnost, še posebej na robovih našega narodnega prostora,” so besede, zapisane v Primorskih novicah.

Ta skrb za govor ni akademska muhavost, temveč gledališki etični imperativ. Posebej na primorski fronti, kjer je slovenščina na odru hkrati umetnost in politično dejanje.

Jurčev repertoar je fascinantna kartografija evropske dramatike. Nastopil je v najpomembnejših delih avtorjev, ki so se zvrstili od antike do danes – Shakespeare, Čehov, Molière, Pirandello, Bernhard, Zeller, Pasolini, Horváth – in v vsaki epohi našel svojega človeka.

Med tržaškimi vrhunci izstopajo Hofmannsthalov Slehernik kot ambivalentna človeška figura, bravurozen lik razdvojenega Jakoba Rudea, Župnik kot superioren, asketski nasprotnik Jermana v Cankarjevih Hlapcih ter Robert v Bernhardovem delu Videz vara, o katerem so kritiki zapisali, da “občinstvo živo čuti njegove misli, njegovo globoko razočaranje ali upanje – tudi takrat, ko Jurc na odru molči”.

Ta trditev je morda najpopolnejši opis njegovega igralskega ustroja: moč tišine. Jurčeva odrska igra ne potrebuje geste – zadostuje navzočnost.

Vladimir Jurc ne mara reflektorjev. Nasprotno – vse življenje poudarja pomen ansambla in kolektivnega dela. Sodeloval je z najpomembnejšimi jugoslovanskimi in slovenskimi režiserji: Jovanovičem, Kico, Mlakarjem, Korunom, Koležnikovo, Horvatom, Buljanom, Tauferjem in mnogimi drugimi.

“V gledališču je ključno skupinsko delo, ne smeš solirati,” pove Lali v pogovoru z Andražem Gombačem.

In doda še misel k tistemu temeljnemu paradoksu, ki ga gledališki poklic postavlja pred vsakega igralca – kako biti hkrati drugi in ostati pristno svoj:

“Kot igralec seveda moraš igrati druge ljudi, različne karakterje, toda to si še zmeraj ti. Zlesti moraš pod kožo liku, ki ga igraš, a ne smeš lagati, ne smeš blefirati. Zato pa je naš poklic fantastičen – ker igraš druge, v resnici pa se nenehno ukvarjaš s sabo, se raziskuješ.”

Lali ni le gledališčnik. Tudi na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je karizmatičen obraz, ki z minimalnimi sredstvi prenese kompleksna notranja stanja. A morda je poleg gledališča njegovo najintimnejše umetniško sredstvo radio.

Za Radio Trst A in Radio Slovenija je desetletja oblikoval radijske igre, recitale, literarne oddaje in večere. Glas Vladimirja Jurca, ki te poboža in ti ostane v spominu še dolgo po koncu oddaje, je bil vsakodnevno navzoč v domovih Slovencev – tudi tistih, ki nikoli niso stopili v gledališko dvorano. To je kulturno poslanstvo v najčistejši obliki. Tega so se zavedali številni tržaški igralci in igralke prvih generacij: Mira, Zlata, Štefka, Lili, Ema, Rado, Livij, Silvij, Anton, Bogdana, Adrijan, Miranda, Lidija in Vladimir, ki je eden stebrov Slovenskega stalnega gledališča.

Da je pomen Vladimirja Jurca resnično izjemen, potrjuje dolg seznam najvišjih nagrad in priznanj, ki so kronala njegovo več kot polstoletno plodno kariero. Njegova neprimerljiva igralska zrelost in prispevek sta bila prepoznana že v študentskih letih, nato pa leta 1991, ko je za nepozabne in vrhunske vloge Slehernika, Jakoba Rude in Župnika prejel prestižno državno nagrado Prešernovega sklada. Uspehi na odru so se nadaljevali z gledališkimi priznanji za delo z mladimi: leta 1993 je prejel nagrado zlata paličica za najboljšo predstavo s projektom Cesarjeva nova oblačila, leta 2005 pa še eno zlato paličico za režijo in priredbo uspešnice Ptička smejalka. Njegov izjemni karakterni domet je bil ponovno nagrajen leta 1996, ko je prejel Severjevo nagrado za pretresljivo vlogo Herzla v Taborijevi drami Mein Kampf. Jurc je s svojim talentom redno prestopal regionalne meje, kar dokazujeta dve prestižni Sterijini nagradi: prva iz leta 1988 za vlogo v predstavi Sumljiva oseba in druga iz leta 1989 za predstavo Lepa Vida. Na festivalu SKUP leta 2008 je za predstavo Grönholmova metoda v izvedbi Mestnega gledališča Ptuj prejel nagrado satir za najboljšo uprizoritev ter veliko nagrado občinstva; tri leta pozneje (2011) je prejel nagrado tantadruj za najboljšo predstavo primorskih gledališč z uprizoritvijo Zlati zmaj v SSG Trst. Njegovo življenjsko predanost igralskemu poklicu v vseh medijih je Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) leta 2019 ovenčalo z najvišjim stanovskim priznanjem, igralsko nagrado Marije Vera za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in radijske igre. K tem individualnim uspehom je treba prišteti še zgodovinske kolektivne in mednarodne nagrade iz obdobja njegovega delovanja v SMG, med katerimi izstopajo posebna Severjeva nagrada za ansambelsko igro iz leta 1980, nagrada ZDUS za predstavo Martin Krpan iz istega leta ter prestižna mednarodna nagrada BITEF v Beogradu iz leta 1981 in nagrada na festivalu MES v Sarajevu.

Na vprašanje, kaj ga ohranja živega in prisotnega, odgovori z neverjetno preprostostjo:

“Gledališče te ohranja mladega, čeprav telo čuti leta. Vsaka nova vloga je nov začetek, nov strah in nov izziv. Dokler sta v tebi radovednost in tisti nemir, ki te žene na oder – do takrat si igralec. Ko to ugasne, se zavesa zapre.”

Letošnja podelitev primorske gledališke nagrade tantadruj za življenjsko delo Vladimirju Jurcu - Laliju prihaja kot povsem samoumevno, globoko zasluženo in s strani celotnega primorskega kulturnega prostora težko pričakovano priznanje.

Nagrada tantadruj, ki slavi vrhunske dosežke in življenjske opuse ustvarjalcev, ki so neizbrisno zaznamovali gledališko življenje na celotnem Primorskem – v Sloveniji in Italiji –, ne bi mogla najti žlahtnejšega prejemnika, kot je naš Lali.

Vladimir Jurc s svojim več desetletij trajajočim neutrudnim delom pooseblja prav tisto trmo, ponos, umetniško brezkompromisnost in ljubezen do gledališča, ki jo simbolizira lik Tantadruja.

Tantadruj je poklon Jurčevi preteklosti, a hkrati proslavitev njegove sedanjosti, saj je Lali še vedno vitalen, polno zaposlen in umetniško aktiven; z vsakim prihodom na oder znova dokazuje, da je gledališče prostor večnih resnic in neumrljive človeške ustvarjalnosti.

V intervjujih Jurc pogosto poudarja tudi brezmejno ljubezen do literature (Borges, Joyce, Kosovel, Strniša, Jančar), pomen branja in globokega dela z besedilom ter veselje do življenja na Krasu, kjer z življenjsko sopotnico, igralko Majo Blagovič, ustvarjata pravi umetniški dom za vse ljubitelje lepega. Kljub upokojitvi ostaja Vladimir radoveden in aktiven: “Svet bo še in umetnost tudi,” pravi Lali.

ISKRENE ČESTITKE NAGRAJENCEM!