Severjevi nagrajenci 2025

nagrade Sklada Staneta Severja

Na Loškem odru so razglasili letošnje prejemnike Severjevih nagrad. 

Strokovna žirija Sklada Staneta Severja (Staša Mihelčič, Barbara Rogelj, dr. Zala Dobovšek, Branko Jordan) je pod vodstvom mag. Tee Rogelj sklenila, da

- nagrado Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih prejmeta: Ajda Smrekar, članica igralskega ansambla MGL in Damjana Černe, članica igralskega ansambla SMG.

Igralko Ajdo Smrekar zaznamuje sodoben, svež in živahen igralski temperament; je osebnost, ki gledališko krajino oplaja s poglobljenim pristopom in izpiljenim obvladovanjem izraznih razsežnosti. V uprizoritvi besedila z naslovom Razpoka je Ajda Smrekar postavljena pred izziv čisto posebne vrste - igra Lucy Kirkwood, sodobno britansko dramatičarko in dejansko avtorico besedila. Ajda Smrekar se v vlogi Lucy Kirkwood razpoke v Razpoki vseskozi jasno zaveda. Suvereno obvladuje pripovedni princip igre in s svojo navzočnostjo ustvarja učinek dokumentarnosti, ki je ključnega pomena za učinek celote na gledalca. V drami Luč Ajda Smrekar upodablja Jess, najstarejšo hčerko družine, v kateri so vsi člani nadpovprečno poškodovani. Jess Ajde Smrekar tako preigra celo paleto čustvenih stanj prezgodaj odrasle, od maminega alkoholizma ranjene mlade ženske: izziva, odriva, žali, obenem pa z veliko karizmo vzdržuje gledalčev pogled. V komični drami Vila blok Evropa Ajda Smrekar v življenje prikliče Vero, lastnico nepremičnin in na videz povsem lahkotno ustvari večplasten lik, ki z vsakim prizorom razkriva svoje globine, notranje dvome in gotovost, moralno sivino in človeške hibe. Ajda Smrekar odrske like vselej napolni z značajnostjo, v kateri se zrcali detajlno raziskovanje in intuitivna preciznost. Predvsem pa dokazuje poglobljen občutek za psihofizičen ritem likov v posameznih uprizoritvenih celotah, s katerim vsakič znova soustvarja kompleksnost in živost igralske magije. (iz utemeljitve nagrade za Ajdo Smrekar)

Igralka Damjana Černe je v obdobju zadnjih dveh let opazno zaznamovala gledališko dogajanje, saj v spektru številnih markatnih vlog znova izkazala izjemen igralski talent, senzibilnost, načelnost in odgovoren čut za kolektiv(no). V omenjenih štirih vlogah je izrisala izjemno raznovrstnost svojega izraza, ki se vsakič znova odmerjeno stopi z dano režijsko poetiko, obenem pa ohranja svojo unikatno, sebi zvesto izvajalsko držo, ki je zmeraj enostavno nenadomestljiva. V odrskem telesu, gibu, besedi in pogledu Damjane Černe je vedno nekaj neulovljivega in unikatnega, hkrati pa neverjetno bližnjega, prizemljenega, “domačega” ... Zdi se, da ni gledališke poetike in igralskih izzivov, ki jim ne bi bila kos, v njej je nekaj večno raziskujočega, duhovno mladostnega, igrivega in vendar tudi načelnega. V uprizoritvi Angeli v Ameriki je vrhunsko izvedla niz zahtevnih monologov, ki so kot znak nizanja odlično dramaturško povezovali celoto uprizoritve kot take. V enem samem dogodku je s svojo pretajeno ekspresijo upodobila kompleksne ekstreme, vse od maskulinih do “punčkastih” figur, od učinka brezskrbne hihitavosti do stroge okorelosti. V Jati je suvereno vstopila v samosvojo narativnost, ki jo pogojuje dokumentaristična nota uprizoritve. Odlično se je znašla v asketski podobi dogodka, ki je na prvem mestu stavil na polnost, prepričljivost in nepredvidljivost pripovedovanja. V projektu Dodekalogija je igrala v dveh uprizoritvah, in sicer v 1974 in 1976. Zablestela je v “transdokumentarni” igralski figuri Damjane, ki jo zaznamuje pikrost in pronicljivost. Z živahnim primorskim temperamentom in melodičnim narečjem je natančno vnesla pravo razmerje med komičnostjo in melanholijo. Damjana Černe je igralka neusahljive energije, ki ves čas raziskuje in odkriva svet okoli sebe, hkrati pa lucidno razkriva sebe in seva užitek v igranju – ki je tudi nekako osišče njenega izraza, vedno na poti novega raziskovanja, čudenja in iskanja izzivov, ki bi preizprašali že poznano. (Iz utemljetive nagrade za Damjano Černe)

- nagrado Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev študentov dramske igre prejmeta: Jure Šimonka in Peter Podgoršek, študenta AGRFT UL.

Oba, Peter Podgoršek in Jure Šimonka, sta v produkciji Opraviti z Eddyjem, avtorskem projektu, ki se je navdihoval z deli Édouarda Louisa, izkazala odličnost in izvrstnost v območju t. i. snovalnega gledališča. Pri tem sta ju odlikovala široko razumevanje možnosti, ki ju ponuja ustvarjanje na podlagi izbrane teme, motiva ali (avto)biografskih materialov, krono tega razumevanja pa je predstavljal prizor med očetom in sinom, v katerem sta dokazala, da pogled pomeni več kot tisoč besed, in v katerem so sleherni premik telesa, drža ali naklon telesa spregovorili z največjo močjo, ki jo premore igra v gledališču.

V Shakespearjevem Hamletu se je Jure Šimonka spopadel z mitsko vlogo Hamleta. Ni se spopadel sam, toda v tem spopadu je z izjemno natančno in lucidno analizo, z dovršenim občutkom za jezik in z globoko razplastenim čustvenim razponom pretresljivo odstrl bolečino izbranca, ki se odloči, da z igro, ki prestopa meje razuma, najde razlog za dejanje biti.

Peter Podgoršek je v Hamletu odigral ikonično figuro Polonija. Njegov Polonij je svež in samosvoj, očiščen klišejskih kontur naivnega gostobesednega dvorjana, polnokrven človek našega časa, obseden z nadzorom, prežet s slo po moči in oblasti, njegova igra pa vrhunska kombinacija posvečenosti, občutka za ritem, niansiranje ter potrebe po soigri.

- nagrada Sklada Staneta Severja za življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme: Andrej Šubic, član igralskega ansambla KD dr. Ivan Tavčar Poljane.

Andrej Šubic na področju ljubiteljskega gledališča deluje več kot 45 let in njegov opus obsega več kot 36 predstav in avtorskih projektov, v katerih nastopa kot režiser, igralec, avtor besedil, prevajalec v poljanski dialekt ter organizator. V študentskem obdobju je skupaj z Borisom Pintarjem dramatiziral Tavčarjevo črtico in jo prestavil v poljansko narečje. Dela Ivana Tavčarja so zaznamovala Šubičevo nadaljnjo pot ustvarjanja, ki je doseglo vrh v Visoški kroniki. Predstavo v poljanskem narečju si je ogledalo več kot 5000 obiskovalcev. Njegovo ustvarjanje je vedno povezano z gledališčem, to pa najpogosteje s Poljanami. Tak je bil tudi projekt Medrug Polanci, ki obsega zgodovinski pregled likovnega ustvarjanja v Poljanah. S svojimi projekti deluje na način, ki razgiba celotno kulturno krajino ožje in tudi širše javnosti.

- Nagrado Sklada Staneta Severja za igralske dosežke v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejme: Anja Garbajs, članica gledališkega ansambla Šentjakobskega gledališča Ljubljana.

Anja Garbajs je po desetletju premora z odra v zadnjih gledaliških sezonah dosegla nove razsežnosti svojega igralskega ustvarjanja z vlogama Doñe Pedre v Shakespearovi komediji Mnogo hrupa za nič v režiji Matjaža Šmalca ter Corinne v uprizoritvi Podeželje, britanskega avtorja Martina Crimpa v režiji Jaše Jamnika. Pri oblikovanju vloge Doñe Pedre je imela zelo zahtevno nalogo, saj gre v originalu za vlogo, patriarhalnega, mestoma prav mizogenega vladarja. S svojim igralskim razponom vseskozi obvladuje prostor in situacijo. V Podeželju, ki temelji prvenstveno na dialogu in kompleksnih likih, celotno predstavo zaznamuje od prvega trenutka. Z jezikovno odličnostjo, emotivno razplastenostjo ustvari odrski lik, ki ga odlikuje izrazna moč, ki je ves čas konsistentno (samo)nadzorovana in kanalizirana v igro.